Živopisni slikar, ki je s čopičem zamahnil od solin pa vse do Kolpe
V slovensko Istro, kjer je živel 33 let, se je Jure Cihlař vrnil s 77 slikami, razstavljenimi v Mestni galeriji Piran in koprski galeriji Loža. S prvo pregledno razstavo njegovega opusa Obalne galerije Piran uresničujejo svoje poslanstvo: predstavljanje pomembnih domačih likovnih umetnikov.
Opus akademskega slikarja Jureta Cihlařja (1944) je “pomemben sestavni del sodobne istrske in nacionalne umetnosti”, direktorica Obalnih galerij Piran Jelka Pečar piše v spremni monografski publikaciji, to pa je poudarila tudi na petkovih otvoritvah in se za podporo zahvalila ministrstvu za kulturo, Občini Piran in nekdanjemu direktorju Marjetice Koper Gašparju Gašparju Mišiču.
Od karikature do eksperimenta
“Res škoda, da ni tukaj tudi Jureta!” je bilo slišati na otvoritvah razstav, kjer se je srečalo veliko starih znancev in sodelavcev, ki bi po več letih z veseljem spet pozdravili zlasti Jureta Cihlařja - v Portorožu je živel v letih 1973-2006, zatem pa se je preselil v Belo krajino in bil tam primoran ostati tudi v petek, saj zaradi bolezni ne more potovati.
Jure Cihlař
slikar
“Moje vodilo v slikarstvu je neizprosna samokritika, kar so me naučili na akademiji, in ne to, kar se dogaja danes, ko nekdo nekaj namaže in spacka in ga mediji takoj razglasijo za genialnega slikarja.”
So ga pa zato imenitno zastopale njegove živopisne slike. Gledalca bo v koprski in piranski galeriji vse do 24. junija nagovarjal izbor iz opusa “slikarja različnih likovno-izraznih pristopov”, kakor ga v zapisu Podobe samosvojega sveta, objavljenem v spremni publikaciji, označi umetnostni zgodovinar Iztok Premrov, ki njegov razvoj spremlja že več kot štirideset let.
“Umetnikov razvojni lok se razteza od umirjenega in barvno usklajenega realizma do čiste abstrakcije oziroma abstraktnega kolorizma, z značilnimi 'raztrganimi' bizarnimi formami in z odprtimi barvnimi registri,” piše Premrov. Opozarja še na Cihlařjev spoštljivi odnos do risbe, na ustvarjanje likovne satire in karikature, nagnjenost h kritičnemu odnosu do sveta, angažma, odprtost za novosti, občasno eksperimentiranje ... V njegovem opusu najdemo tako figuraliko in kompozicije s človeškimi liki kakor tudi svojevrstno krajinarstvo, praviloma povezano z vodo: z jezeri, rekami, morjem ...
Krajinar in marinist
Slikarjev razvoj še temeljiteje pregleda kustosinja Nives Marvin. Poudarja, da slikar kljub raznolikim tehnikam ostaja zvest čopiču in barvam, da je pomemben krajinar in marinist, da so ga opredelili kot “ekspresivnega figuralika”, ki se je spogledoval s kubizmom, popartom, geometrijsko abstrakcijo, hiperrealizmom in še s čim. K tehniki grafike se je intenzivneje vračal zlasti po letu 2004, ko so na pobudo koprskega slikarja Janeza Mateliča ustanovili grafično sekcijo Sqart pri Društvu likovnih umetnikov Insula.
Cihlař je dolga desetletja uspešno upodabljal istrsko motiviko, segel je še po dalmatinskih motivih in starorimski mitologiji, njegov je tudi Križev pot v portoroški župnijski cerkvi Device Marije Rožnovenske, po selitvi v Belo krajino pa sta ga izzvali mehkoba in milina tamkajšnje krajine na čelu s Kolpo. Njegov opus pejsažev in vedut je izjemno obsežen, v formalno oblikovnem pogledu pa sega od realističnih preko subjektivno stiliziranih do subjektivno abstrahiranih upodobitev, med drugim še opozarja kustosinja.
Vrnil bi se k morju
Monografijo lepo zaokroža umetnikova zgoščena in odkrita samoizpoved, zapisana januarja letos. Življenjska pot ga je od rodnega Golnika vodila najprej na Češko, odkoder se je družina morala odseliti po Stalinovem prihodu, ko so jugoslovanski državljani postali nezaželeni. Po krajšem bivanju v materinem domačem Šibeniku so se naselili v Ljubljani, kjer se je Jure Cihlař tudi izšolal: na Šoli za oblikovanje ga je profesor Albert Papler spodbudil k risanju karikatur za tednik Pavliha, na likovni akademiji pa so ga poučevali najpomembnejši predstavniki našega modernega slikarstva: France Mihelič, Marij Pregelj, Gabrijel Stupica, Riko Debenjak in drugi.
Opisuje, kako se je v Ljubljani poročil, dobil hčerki Mojco in Tino, se kmalu ločil, leta 1972 pa se zaradi materine bolezni preselil k morju. Tam je sprejel ponudbo Janeza Lenassija, da prevzame njegovo mesto vodje Mestne galerije v Piranu. Pripravil je tri razstave in že ugotovil, da ga to delo ne veseli, zato ga je predal Toniju Biloslavu, sam pa se posvetil slikanju - najbolj so ga navdihovale Sečoveljske in Strunjanske soline. Slike s temi motivi so se tudi dobro prodajale, pripomni.
“Moje vodilo v slikarstvu je neizprosna samokritika, kar so me naučili na akademiji, in ne to, kar se dogaja danes, ko nekdo nekaj namaže in spacka in ga mediji takoj razglasijo za genialnega slikarja,” piše. Do vstopa Slovenije v EU so se njegova dela zelo dobro prodajala, veliko so jih kupila podjetja na Obali, tudi zasebniki, pojasnjuje: “Po vstopu v EU se je prodaja popolnoma ustavila! Tega fenomena si nikakor ne znam razložiti!”
Spominja se, kako se je leta 2006 z drugo ženo Barbaro Čižmek Cihlař preselil v Belo krajino, v Vinico, kjer je kupil najstarejšo belokranjsko domačijo, zgrajeno daljnega leta 1760. Tam se je odlično počutil, veliko delal, tudi sam obnavljal hišo, dokler ni pred petimi leti zbolel za rakom prostate: “Bolezen je povsem spremenila moje življenje, za slikanje nimam več energije in volje. Glava pa mi je začela narekovati: 'Preseli se nazaj na morje, kjer se boš bolje počutil in spet kaj naslikal!' Podobno kot moja mati, ki bi jo bolezen v Ljubljani pobrala, na Obali pa je živela še več kot dvajset let. Upam, da mi bo uspelo vrniti se na Obalo!”
Prve so se vrnile njegove slike.
