Zlato brez pričakovanega sijaja
Oči in ušesa mnogih Slovenk in Slovencev je minuli ponedeljek in torek zaposlil “wagnerjanski maraton” v Cankarjevem domu. Skoraj devet ur soočanja z mogočnim opernim snovanjem prvih dveh oper Nibelunškega prstana (Rensko zlato in Valkira) Richarda Wagnerja v izvedbi solistov, zbora in orkestra uglednega Marijinega gledališča iz Sankt Peterburga pod dirigentskim vodstvom karizmatičnega Valerija Gergijeva je obetalo enkratno doživetje. Žal pa so premnogi izvenglasbeni fiaski spektaklu odvzeli sijaj.
LJUBLJANA > Dejstvo je, da o Wagnerju, grandioznemu, antisemitskemu in protonacističnemu skladatelju pompoznih oper veliko raje razpravljamo, kot pa da bi se iskreno prepustili velikanskim razsežnostim njegove glasbene govorice, ki je pogosto tudi dolgovezna in nabrekla. Ker njegova monumentalna glasbena dela v velikopoteznem slogu zahtevajo tako od izvajalcev kot poslušalcev izjemno kondicijo, zbranost in potrpežljivost, je logično, da je vsaka njihova uprizoritev posebno junaško dejanje. Tudi zato je bila odločitev ljubljanskega Festivala, da v letu, ko ves svet obhaja dvestoletnico Wagnerjevega rojstva, ponudi slovenskemu občinstvu edinstveno priložnost doživetja z glasbenima dramama Rensko zlato in Valkira (prvima dvema iz tetralogije Nibelunški prstan) v izvedbi priznanega sanktpeterburškega ansambla, vredna vse pohvale, hkrati pa je ponudila tudi dovolj nenavadno izkustvo z “ruskim” načinom ustvarjanja Wagnerjeve opere.
Polni pričakovanj smo tako odpotovali v Cankarjev dom, kjer pa nas je najprej pričakala razglasitev organizatorjev, da se bo predstava začela uro in petnajst minut kasneje, ker naj bi sloviti dirigent “obstal” nekje v zraku. Ko smo nato na odru Gallusove dvorane vendar lahko zagledali sicer domiselno sceno, ki se je spogledovala z elementi ruske, kavkaške, skitske in predvsem osetijske kulture (zasnoval jo je George Tsypin), se soočili z zanimivimi svetlobnimi in zvočnimi učinki in se predali zgodbi Wotana, ki hlepi po oblasti, so nam postregli še z drugačnimi neprijetnimi avanturami (nastopajoče je zvesto in glasno “spremljala” šepetalka, tehniki so imeli težave z nadnapisi, dvorana je bila premrzla). Tudi izbira mizanscene je bila nekoliko ponesrečena, bleda, skromna, premalo uglašena z monumentalnostjo scene kamnitih bogov in akterji so si prepogosto na njej privoščili neljube spodrsljaje. Žal nas je tudi orkester večkrat razočaral, saj ni postregel s tistim značilnim wagnerjanskim zvokom, ki te osvoji in prevzame s svojo intenziteto in barvitostjo.
Solisti so v obeh uprizoritvah zgledno opravili svoje poslanstvo, po glasovni pretanjenosti so izstopali tenorist Mihail Vekua kot Loge, mezzosopranistka Jekaterina Semenčuk kot Fricka, sopranistka Oksana Šilova kot Freia, Avgust Amonov kot Siegmund, Mlada Hudolej kot Sieglinde, odlične so bile tudi Valkire. A očitna premajhna zainteresiranost in strast ruskih glasbenikov ter samega Gergijeva do Wagnerjeve glasbe sta navsezadnje zaznamovali tudi sam zaključni prizor v Valkiri: Wotanovemu uspavanju Brünhilde ni bilo videti konca …
Valerij Gergijev, že hišni dirigent Festivala Ljubljana, je večkrat povedal, da ima rad Ljubljano. Pa ima, po uprizoritvah Renskega zlata in Valkire, tudi Ljubljana rada njega?
TATJANA GREGORIČ, BRANKA KLJUN, Radio Koper
