Zoper moralno erozijo
Pesmi, romani, slovenščina na univerzi, od Slovenije odrezana rezijanščina, prihodnost humanistike ... Vsega tega in še česa se v novi knjigi loteva literarni zgodovinar in teoretik, akademik Boris Paternu.
LJUBLJANA > Premisleki o književnosti in jeziku, ki so pri Cankarjevi založbi izšli z denarno podporo Slovenske akademije znanosti in umetnosti, prinašajo zapise, ki jih je Boris Paternu poprej že objavil v strokovnih in revialnih publikacijah, pa tudi doslej še nenatisnjene.
Razdeljeni so v dva tematska kroga. V prvem so zbrane študije sodobne slovenske književnosti. Še posebej obširno se posveti Edvardu Kocbeku, najprej v pregledu njegove poezije, objavljenem že v albumu Mesec s kolobarjem (2011), zatem pa še v pohvalni oceni Kocbekove biografije In stoletje bo zardelo (2010), ki jo je po dolgoletnem študiju pesnikovega življenja in dela napisal Andrej Inkret.
Paternu, ki je 5. junija dopolnil 90 let, natančno prebira in vrednoti še slovito NekropoloBorisa Pahorja, v kateri opaža“močno odstopanje od radikalno realistične pripovedne podlage k metaforizirani, osebno ekspresivni, nadrealistični pripovedi”. Nekoliko bolj zgoščeno piše še o Petru Handkeju, Vladimirju Kavčiču in Tomažu Šalamunu; pri slednjem občuduje garanje in osupljiv inventar v poeziji uporabljenih besed, “od najvišjih do najbolj spodnjih, od najbolj svetega do čisto profanega, vse to, kar smo”.
Paternu se posveti tudi tržaškima književnikoma Ivanki Hergold in Mariju Čuku, kot eden naših glavnih prešernoslovcev pa se seveda ne ogne niti prvemu med slovenskimi pesniki. Da Prešerna ni mogoče do kraja prebrati in da pri njem najdemo vse mogoče od upanja in hrepenenja do brezupa, popolnega poraza, resignacije in kljubovanja, pripoveduje tudi v ponatisnjenem intervjuju za Večer, v družbi žene Marije Pirjevec Paternu, literarne zgodovinarke iz Trsta.
V drugem delu knjige se družijo študije, ki prestopajo meje književnosti in v katerih se Paternu kritično loteva aktualnih vprašanj, denimo slovenščine na univerzi in v znanosti, amputacije rezijanščine iz slovenske jezikovne kulture, razmisleka o avtonomiji univerze in končno današnjega položaja ter pomena humanistike, pri čemer izhaja zlasti iz pisanja italijanskega profesorja antropologije in filozofije Umberta Galimbertija in ameriškega psihologa Jamesa Hillmana.
Uničevanja univerze, ključne za zmožnost kritičnega razmišljanja, pa odrivanja nacionalnih jezikov pred angleščino in podobnega profesor Paternu ne more nemo opazovati. “Dobra znanost prehiteva politiko in dobra politika to tudi ve,” med drugim poudarja. “Obe pa sta zdaj na enaki preizkušnji: kako obvladati socialno in moralno erozijo, ki nas obdaja. In kar je za univerzo bistveno: kako preprečiti, da bi študij na njej postal privilegij imovitejših.” ANDRAŽ GOMBAČ
