Žrtvovani tujec
Danes bi 80 let dopolnil eden največjih filmskih poetov, kar jih premore filmska zgodovina. Andrej Tarkovski si je nenaklonjenost pri aparatčikih filmske doktrine socialnega realizma prislužil, ker je presekal z bohotno ejzenštejnovsko montažo atrakcij.
Odprl je pot dolgim, kontemplativnim kadrom ter sekvencam z močnimi filozofskimi podtoni. V domovini niso razumeli njegove metafizične filmske poetike; s težavo je posnel šest filmov. Njegov prvi film Ivanovo otroštvo, ki je atipični vojni film, je požel veliko zanimanje na beneški Mostri in odnesel Grand Prix. V Andreju Rubljovu se je lotil nekonvencionalnega “portreta” ruskega slikarja ikon iz 15. stoletja, nato je sledil Solaris, prvi izlet v znanstveno fantastiko, ki pa ima več opraviti s psihoanalizo. Zatem je posnel Zrcalo, ki velja za njegov najbolj avtobiografski in najljubši film, v Rusiji pa je še posnel presunljivi film Stalker. Leta 1983 je v Italiji posnel Nostalgijo, v filmu pa z veliko bolečine spregovoril o domotožju in občutku tujosti, ki sta ga spremljala vse življenje. Na smrtni postelji leta 1986 v Parizu je dajal še zadnja navodila za poslednji film Žrtvovanje.
BILJANA PAVLOVIĆ
