Žuželke od blizu in druge slike
V likovni galeriji Cankarjevega doma je do konca januarja na ogled 10. Slovenski bienale ilustracije. Razstava je butična in razgrinja bogato pahljačo najboljših ustvarjalnih dosežkov zadnjih dveh let.
LJUBLJANA> Na tokratnem bienalu se predstavlja 64 avtorjev in ena avtorska skupina, v prijetni atmosferi galerije lahko vidimo dela vseh generacij, od najstarejše, ki je še vedno aktivna in domiselna, do najmlajše, ki želi biti inovativna, predvsem z izzivi novih medijev. “V celoti gledano lahko upravičeno sklenemo, da je sodobna slovenska ilustracija v dobri ustvarjalni kondiciji, saj se v vsaki generaciji izlušči močno in vitalno jedro umetniško prepoznavnih avtorjev, številni med njimi svoj umetniški domet preverjajo in potrjujejo z udeležbo in uspehi na mednarodno selekcioniranih razstavah,” tokratno bero ocenjuje Nina Pirnat Spahić iz galerije Cankarjevega doma.
Kako je z ustvarjalno kondicijo, smo povprašali primorske ilustratorje, ki se predstavljajo na bienalu. Aleš Sedmak iz skupine Kaverljag, ki je prejela posebno pohvalo žirije za zamisel in izpeljavo projekta Žuželke od blizu, meni, da je slovenska ilustracija na visoki kakovostni ravni, ilustratorji pa bolj v težavah. Trg je majhen, nekatere založbe ne plačujejo, predvsem pa pri prodoru na evropske trge nimajo podpore države. Sicer pa je Sedmak s svojo skupino našel nekakšno vsebinsko nišo in s študenti akademij že 14 let deluje na področju znanstvene ilustracije. V tem kontekstu so pred tremi leti začeli razvijati ilustracije za slepe in slabovidne.
Med nagrajenimi je tudi Damijan Stepančič iz Senožeč, ki ga javnost pozna tudi po stripih iz Mladine (Trbovlje). Za ilustracijo Čarobnega prstana Petra Svetine je prejel plaketo Hinka Smrekarja. Glede položaja ilustratorjev je najbolj proaktiven, dela ima čez glavo in meni, da mora ilustrator dajati pobude, ne le čakati na založnika, da ga pokliče. Ana Zavadlav iz Solkana se je kot ilustratorka uveljavila v zadnjem desetletju, njena dela poznamo iz revije Ciciban, ilustrirala je tudi že avtorske knjige. Urednik založbe jo pokliče, kadar meni, da bi najbolje ilustrirala določeno besedilo; na razstavi vidimo njeno O miški, ki je zbrala pogum, preprosto delo s poanto, ki pravi, da se pogum skriva v tistem, kar imamo radi - v siru.
Tinki Volarič z Mosta na Soči je uspelo že pri prvi knjigi, saj je bila Zgodba o zamorčku Bambuleju in vrtoglavi žirafi Franeta Milčinskega - Ježka in njenimi ilustracijami na knjižnem sejmu pred dvema letoma nagrajena kot najlepša knjiga za otroke in mladino. Imela je srečo, saj je z založbo Sanje sodelovala kot lektorica in opazili so njeno ilustratorsko roko. Sedaj ima v ognju dve novi deli, kot ilustratorka pa je sodelovala tudi pri zgoščenki Katarine Juvančič Selivke. “To je bilo res zanimivo sodelovanje, saj so pesmi v meni odpirale nove in nove plati,” o ilustraciji, ki ni prvenstveno otroška, pove Volaričeva.
Kot ilustrator, ki ne dela le za otroke, se predstavlja tudi Radko Oketič iz Dan pri Sežani. Na bienalu sodeluje z akvarelom za Pripovedke s Kozjanskega, ki so jih izdali pri Zvezi društev slovenskih likovnih umetnikov in pri katerem sodeluje več ilustratorjev. Med tistimi, ki z založbami oziroma pisatelji kontinuirano sodelujejo, sta Polona Kunaver Ličen in David Ličen iz Ajdovščine. “Izdati knjigo danes ni nikakršen problem, pojavlja pa se vprašanje kakovosti,” pravi Polona, ki, preden kupi knjigo za otroka, preveri, če je dovolj dobra, to med drugim pomeni, da ni izumetničena ter da vsebuje tudi kaj duhovitosti. “Slovenci smo kar na visoki ravni, sodimo v področje Vzhodne Evrope, ki je gotovo med najboljšimi,” je prepričana Polona. David dodaja, da kljub knjižni inflaciji ni lahko preživeti kot ilustrator, v Lični hiši v Ajdovščini, kjer domujeta, si pomagata z drugimi dejavnostmi. In cenita ustvarjalno svobodo, ki jo pri velikih založbah, s prodajno strategijo v ozadju, velikokrat ne znajo dopustiti.
Rudi Skočir, uveljavljeni mojster ilustracije, v teh dneh pripravlja ilustracije romana Tolminci Ivana Preglja. Pravi, da ga je besedilo pritegnilo in da bo pripravil dvajset risb, a še ne ve, ali bodo izšle v knjigi ali bodo (le) razstavljene v tolminski knjižnici. Vsekakor bo z njimi obeležil 300. obletnico tolminskega punta. Glede ilustratorskega dela pravi, da se ga otepa, saj si je zadal, da bo opremil le eno knjigo na leto, ostali čas pa posvetil slikarstvu. Uveljavitve ne potrebuje več, tudi nagrad ne, v žepu ima že dva “Smrekarja”, nagrado in priznanje, vesel pa je, da vidi mlade, ki prihajajo v ospredje.
Letošnje nagrade, poimenovana po slikarju, ilustratorju, karikaturistu Hinku Smrekarju so poleg skupine Kaverljag in Damijana Stepančiča prejeli še Ana Baraga (pohvala žirije za mladega ustvarjalca), priznanji Hinka Smrekarja sta šli v roke Vladimirja Lebena in Maje Kastelic,plaketa Hinka Smrekarja pa Petri Preželj. Nagrado Hinka Smrekarja je prejel Peter Škerl,za življenjsko delo so nagradili Kamilo Volčanšek,hommage pa je tokrat namenjen Mariji Luciji Stupica.
KLAVDIJA FIGELJ
