Zver, ki grize na polno
Tudi letošnji Jazz Cerkno, že devetnajsti po vrsti, je ponudil krasno paleto koncertov in festival ostaja eden najbolj markantnih in atraktivnih jazzovskih dogodkov v tem delu Evrope. Guru improvizirane scene pod Poreznom, Boštjan Cvek, se je v hudih finančnih zadregah imenitno znašel in kljub krizi pripravil spored, ki polni šotor na placu do zadnjega kotička.
CERKNO > V četrtek je Žan Tetitkovič, bobnar in skladatelj, svoj najnovejši projekt Oasis položil v naročje balkanskega melosa in razgrnil eno od pradomovin bazičnih čustev, ki bi jih v neki posplošeni konstelaciji brez težav imenovali blues. Gre za zven arhetipskih strasti, tistega primarnega v človeku, ki je krik in šepet obenem, ki je drama in lirika istočasno, ko glasba še ni separirana in stilno opredeljena. V projekt je vključil Big Band RTV Slovenija ter nekaj vrhunskih solistov: na kavalu je zablestel bolgarski umetnik Theodosii Spasov, kitarski sound je prispeval Vlatko Stefanovski, Filip Novosel pa je s tamburico toniral tipiko balkanskega vzdušja. Dirigent Tadej Tomšič je vrhunsko oblikoval celoto, posnetek koncerta naj bi kmalu izšel tudi kot zgoščenka.
Po orkestrski erupciji se je med poslušalce lepo umestil Peeping Tom, kvartet vrhunskega trobentača Axla Dörnerja, ki je odkril zvočno nišo v svojski obdelavi jazzovskih standardov. Ne gre za preigravanje, temveč za dosledno atomiziranje klasike. Postopek je kirurške narave, saj glasbeniki po vzoru diaboličnih analitikov vsak komad razbijejo na prafaktorje ter mu skozi delno in popolno improvizacijo vdahnejo nov pomen in smisel. Kritik Ken Waxman je pojavu nadel pravi pomen, ko je zapisal: “Takole bi jazzovska tradicija morala živeti: kot živo bitje in ne kot fosil.” Dörner ima na zalogi veliko zvočnih trikov, trobenta v njegovih rokah pa postane kompleksno glasbilo, ki v koncept skladbe lahko prispeva tudi mnoge konkretne zvoke. S saksofonistom Pierre-Antoinom Badarouxom sta se dopolnjevala v dialogu in odmevu, v zrcalni sliki ali le kot žuboreči “ex-stream” jazzovskega hudournika. Užitek izvajanja je cepljen na raziskovanje novega v starem in ima avtorsko avtonomijo. Kvartet je na trenutke zavibriral kot kakšna groteska Samuela Becketta, kjer se čaka in čaka na ton, ki ga ni in ga ne bo. Okrog vogala le včasih zadiši po njem. Že dolgo nismo slišali tako redundantnega jazza.
Večer je udarno sklenil legendarni Žombao Žoet Workestrao (Ivo Poderžaj, Gregor Belušič, Marjan Stanić, Andrej Fon, Aldo Ivančić), domača jazzovska “forca” neopredeljive narave in okusa, v kateri pa je obilje trdih ritmov, bombastičnih zasukov in svobodne improvizacije. Muzičisti suvereno gnetejo raznorodne godbe v novo, čisto njihovo, žombaožoetovsko zver, ki grize na polno.
JOŽE ŠTUCIN
