Zvočna freska prijaznih asociacij

Realizirali so ga Kaučičev orkester Kombo, Orkester Rara Roža in dva eminentna gosta, trobentač Herb Robertson in pianist Bruno Casselli.

Plošča je namreč tematska in v celoti posvečena spominu prezgodaj umrlega novinarja, kritika in publicista Tomaža Simona (1967 -2009). Vsebinsko je zasnovana nekako pripovedno, vsaj tako se da sklepati ob poslušanju, čeprav so detajli zaviti v zvok in jim ni mogoče nadeti pomenskih premis. No, zelo nazorno govori glasba sama zase. Izmenično se pojavljata dve osnovni glasbeni misli: na eni strani z dominantno energijo nabit free jazz, ki nima pomiritve na nobenem svetu, razen v lastnem narcizmu, na drugi strani pa lirična mehkoba, zvočni pogled, ki seže v neskončnost. Kontrastiranje je izpeljano zelo programsko in krasno “dozirano” - ko je freeja že polno uho, se zgodba prevesi v milino, ki pa spet ne traja večno. Vmes se na polju pojavljajo nekakšni meditativni toni, a zvok, ki tu kraljuje, jih kmalu “umiri” in vrne v resen svet. Izza obronkov včasih pokuka Miles Davisov kodek(s), Bitches Brew, takoj za tem se čez prešerno pokrajino zgrne melanholija dobrih starih ECM-ovcev, ki so gojili subtilne in pretanjene zvoke.

A vse mine, tudi dialog med dobrim in zlim - na pravo mero ga vsake toliko presekata distorzija in kaos, krik in patos. Toda celostno gledano muzika teče gladko, menjavi slogov navkljub, vrhunsko komponirano in imenitno (po)ustvarjeno. Zlatku Kaučiču idej ne more zmanjkati, to vemo že dolgo, ker zna “počrpati” iz starega, že znanega, obenem pa to isto izvirno nadgraditi in “prenoviti”. Kaj pa je jazz, če ne ravno zgodba, ki raste iz ene same točke v širno in v neskončno zvočno polje kreativnosti in se nikoli zares ne konča. Skrivnost jazza je namreč prav njegova večna mladost. In nesmrtnost. Kar je sedaj posredno doletelo tudi T. S.-ja.

V naslovih najdemo sedem Zvočnih pašnikov, ki so, kot že rečeno, vsakršne narave, pašniki za raznovrstna bitja, tudi navadne smrtnike, zgodba pa se sklene z Zarjo in Raro Rožo, ki je najdaljša (dobrih 20 minut).

Kombo, Kaučičevo jazzovsko dete, oblikuje osrednje parcele ruralnega sveta. Poudarjena ritmična sekcija s tolkalci (Marko Lasič, Vid Drašler, Gal Furlan) nudi nadvse zanesljivo podlago, ground (tokrat res kot zemlja), kar trem električnim kitaristom (Vitja Baržalorsky, Jan Jarni, Peter Šavli), sintisajzer je kot ralo gibko zazvenel v rokah Andreja Frančeškina, Jošt Drašler pa je polja oral s kontrabasom. Poseben šarm in širino plošči pridoda godalni orkester Rara Roža, ki ga vodi Đorđe Berak. Oba jazzovska gosta sta seveda polja prezračila in razširila z obiljem svobode in improviziranja. Zvočno migetanje je Zlatko Kaučič posvetil svojemu umrlemu prijatelju, ki je tako dobil najlepši možni spomenik - zvočno fresko prijaznih asociacij.JOŽE ŠTUCIN