Angine du Poitrine: Dva zamaskirana vesoljca in ena najboljših plošč leta

Petnajst minut pozneje sem vedel dve stvari. Prvič: pojma nimam, kaj za vraga gledam. Drugič: to je verjetno ena najbolj osvežujočih stvari, ki sem jih letos slišal. Dve zamaskirani postavi iz kanadskega Saguenaya. Ogromni nosovi iz papirnate kaše. Črno-bele pike. Izmišljeni jezik. Ritualne kretnje s trikotniki. Glasba, ki zveni, kot bi King Gizzard & The Lizard Wizard, Gentle Giant, Frank Zappa in vaški harmonikar zaužili isto sumljivo substanco in nato ustanovili bend. Dobrodošli v svetu Angine de Poitrine.

Čeprav bi marsikdo ob pogledu na njihove kostume pomislil, da gre za še eno internetno muho, je resnica precej bolj zanimiva. Khn de Poitrine in Klek de Poitrine sta projekt začela kot šalo. Ker sta morala v istem tednu odigrati dva koncerta na istem prizorišču, sta se bala, da občinstvo drugič ne bo prišlo. Zato sta si izmislila nov bend, izdelala maski in odigrala koncert pod lažno identiteto. Sedem let pozneje o njiju govorita Dave Grohl in Sean Lennon, njun KEXP nastop ima milijone ogledov, letošnji Vol. II (luč sveta je ugledal aprila) pa je pristal med najbolj nenavadnimi in hkrati najbolj navdušujočimi ploščami letošnjega leta. In povsem zasluženo.

Angine de Poitrine: Vol II
Spectacles Bonzaï, april 2026
30 evrov

Foto: Arielle Corbeau

Vol. II ni album, ki bi ga lahko opisali z nekaj priročnimi žanrskimi oznakami. Res je, da v njem najdemo math rock, progresivni rock, psihedelijo in eksperimentalni rock. Toda to je približno tako uporabno, kot če bi Salvadorja Dalíja opisali kot slikarja, ki je rad uporabljal čopič.

Žreti LSD na šagri v Dekanih

Ključ do razumevanja Angine de Poitrine je mikrotonalnost. Khn igra po meri izdelano dvovratno kombinacijo basa in kitare, opremljeno z dodatnimi prečkami, ki omogočajo tone med tistimi, ki jih poznamo iz običajne zahodne glasbe. Zaradi tega vse skupaj zveni rahlo napačno. Rahlo zvito. Kot da bi nekdo vzel rock glasbo in jo prestavil za nekaj milimetrov iz naše realnosti.

Toda največji trik dvojca ni tehnična zahtevnost. Največji trik je, da vsa ta čudaškost nikoli ni zavita v plašč akademskega “preseravanja”. Velik del math rocka pogosto trpi zaradi lastne inteligence. Preveč šteje, razmišlja, se trudi dokazati, kako pameten je. Angine de Poitrine počnejo ravno nasprotno. Njihova glasba je zabavna. Skoraj absurdno zabavna.

Fabienk, uvodna skladba, poslušalca vrže naravnost v vrtinec mikrotonalnih rifov, zank in ritmov, ki bi morali razpasti že po prvih nekaj taktih. Pa ne. Namesto tega se iz kaosa počasi rodi groove, ob katerem začneš migati z glavo, še preden dojameš, kaj se pravzaprav dogaja.

Mata Zyklek, ki je marsikoga osvojila že na KEXP nastopu, vsebuje enega najbolj nalezljivih anti-rifov leta. To je tista vrsta motiva, ki si ga ne bi smel zapomniti, pa si ga vseeno. Kot glasbeni ekvivalent čudnega internetnega mema, ki ti tri dni pozneje še vedno hodi po glavi.

Na drugi polovici plošče se bend dodatno odtrga z verige. Utzp zveni, kot da bi se šagra Dekani znašla v psihedelični dimenziji. Polka ritmi, brneče kitare in nenehno nalaganje zank ustvarjajo občutek, da se skladba vsak trenutek pripravlja na popoln razpad. Namesto tega eksplodira v eno najbolj zabavnih sedemminutnih glasbenih blodnjav, kar jih je letos ponudila alternativna scena.

Vse skupaj poganja skoraj nadnaravna kemija med obema glasbenikoma. Khn s pomočjo loop postaje gradi kompleksne mreže rifov, medtem ko Klek na bobnih skrbi, da nobena ideja ne odleti povsem v vesolje. Njegovo igranje je morda celo najbolj podcenjen element benda. Brez njega bi se ta hišica iz mikrotonalnih kart hitro podrla sama vase.

Od ideje do fenomena

Seveda Vol. II ni popoln album. Njegova neprestana energija je lahko tudi utrujajoča. V dobrih šestintridesetih minutah redko ponudi trenutek predaha. Nekatere ideje bi si zaslužile več prostora, nekatere skladbe pa krajši rez. Toda to so pripombe, ki jih človek poda predvsem zato, ker od tako samosvoje glasbe pričakuje razvoj, ne pa zato, ker bi zares kvarile izkušnjo.

Veliko zanimivejše vprašanje je, kam lahko Angine de Poitrine sploh še gredo.

Prvenec Vol. I je svetu predstavil nenavadno idejo. Vol. II je to idejo spremenil v fenomen. Če bosta uspela svojemu zvoku dodati še več dinamike, atmosfere in konceptualne širine, se lahko zgodi nekaj zelo redkega: da bo bend, ki je nastal kot lokalna šala v Quebecu, postal referenčna točka za celotno generacijo eksperimentalnega rocka.

Do takrat pa ostaja dejstvo, da je Vol. II eno največjih letošnjih presenečenj. •