(INTERVJU) Masayah: “Prvič sem začutila, da lahko združim jezo in nežnost”

Ko ste opisovali album, ste rekli, da je “nekaj izven tega sveta”, skoraj nezemeljskega. Kaj je pri njem najbolj “nezemeljskega”?

“Vampir (smeh). Vampirji so mi od nekdaj noro zanimivi, 'seksi'. Ta njihova nesmrtnost, ta temačna romantika, pa hkrati nevarnost. To, da te nekdo vzame za svojega in te lahko istočasno uniči. To ni samo fantazija - to se dogaja tudi v resničnih odnosih. Ta občutek, da si v nečem, kar te vleče vase, te zasvoji, te zaznamuje. Pa tudi estetski so 'za pop*zdit'. Ta bledica, ta nek magnetizem ... Vampirji so pač močna, mistična bitja. Če bi že morala izbirati med zombijem in vampirjem, ni dileme. Vampir, absolutno! (smeh)”

Je ta nezemeljski element bolj vsebinski ali tudi zvočen?

“Oboje. Ampak mogoče najbolj v izrazu. Pri tej 'plati' sem prvič zares začutila, da lahko združim jezo in nežnost. Da ni treba kričati, da bi bila sporočilnost močna. Glas se mi je umiril, 'delivery' je bolj zrel. Hkrati pa se dotikam zelo realnih tem - samo da jih zapakiram v nek svoj svet. Recimo današnji odnosi, ki se dogajajo prek ekranov. Kot da je med ljudmi vedno nek filter, nek piksel, neka distanca. To me fascinira - ta digitalna intima, ki v resnici ni čisto intima. In iz tega potem nastane nekaj, kar je hkrati realno in malo odmaknjeno, skoraj sanjsko.”

Energija, ki jo občinstvu “servira” Masayah, je milo rečeno nalezljiva.

Foto: Peter Litavsky

Lava izbruhne, se ohladi,
nato pa ...

Če so bile vaše prejšnje stvari bolj zaznamovane z žalostjo ali jezo - kako se počutite zdaj, ko je album zunaj?

“Osvobojeno. Dobesedno. Kot da sem tej žalosti dorasla. Zdi se mi, da sem prvič zares dojela, da so stvari ciklične. Kot lava - vse požge, potem se ohladi, ampak veš, da bo enkrat spet izbruhnilo. In ko to sprejmeš, se nehaš boriti proti temu. Samo še greš skozi to.”

Velikokrat poudarjate, da ste perfekcionistka. Je perfekcionizem na nek način tudi oblika strahu?

“Ja, in ni vedno zdrav. Po eni strani me žene naprej. Po drugi strani pa je to strah - strah, da bo nekaj ostalo za vedno in da bom čez čas gledala nazaj in si rekla: 'To bi lahko naredila bolje'. Nočem tega občutka. Nočem obžalovanja. Zato včasih pritiskam čez mejo. Ampak mislim, da je to del tega, kar počnem.”

Na albumu ste zelo osebni, a hkrati zadržani, ko pride do konkretnih razlag. Zakaj?

“Ker se mi zdi pomembno, da obstaja meja. Jaz imam platformo, druga oseba je nima. In zato ne želim, da bi se stvari sprevrgle v neko javno razčiščevanje. Komadi povedo dovolj. To je moj prostor, moj način izražanja. In ni mišljeno kot napad - to je proces. Nekaj, kar mora ven, če hočem iti naprej.”

V dialogu sama s sabo

Velik del albuma deluje kot notranji dialog. Koliko je to zavestno?

“Zelo. Veliko stvari, o katerih govorim, ni usmerjenih navzven, ampak navznoter. To je v bistvu pogovor sama s seboj. In mislim, da se veliko ljudi lahko prepozna v tem. Ker na koncu se vsi borimo s podobnimi stvarmi - samo vsak na svoj način.”

Svet okoli nas je vse bolj napet - vojne, politični pritiski, občutek negotovosti. Vas to kdaj ustavi kot umetnico?

“Ne sme te ustaviti. Če bi umetniki utihnili, bi družba izgubila enega ključnih glasov. Umetnost je vedno odraz časa. In ravno v takih trenutkih je še toliko bolj pomembna. Seveda imaš moment, ko se vprašaš, kaj sploh počneš. Ampak če bi čakala na 'pravi trenutek', ga nikoli ne bi bilo. Zato ustvarjaš naprej. Ker moraš.”

Kako pa to doživljate kot Mija, ne kot Masayah?

“Težko. Zdi se mi, da živimo v svetu, ki je zelo napadalen, zelo razdeljen. In ni res, da se je to začelo zdaj. To se dogaja ves čas. Samo da zdaj tega ne moremo več ignorirati. In to pusti posledice. Tudi na tebi kot posamezniku.”

Masayah je v razprodanem Kinu Šiška predstavila album Lava.

Foto: Jakob Pintar/sta

Večna upornica

Hip hop je tradicionalno glas upora. Se vam zdi, da to še vedno drži?

“Mora držati. Če izgubiš to, izgubiš bistvo. Hip hop mora biti direkten, mora odpirati oči. Ni poanta, da je udoben.”

Če bi lahko nekoga prisilili, da posluša Lavo od začetka do konca - kdo bi to bil?

“Vsak, ki dvomi v umetnost. (smeh)”

Kako danes vidite položaj žensk v slovenskem hip hopu?

“Iskreno - ne razmišljam o tem na ta način. Vedno bo obstajal nekdo, ki te bo podcenjeval. Ampak to je njegov problem, ne moj. Jaz ne ustvarjam zato, da bi se komu dokazovala. To je moja terapija, moj način, da obstajam v tem svetu.”

In odnos do drugačnosti, recimo do LGBTQ+ skupnosti?

“Če nekoga to moti, ima problem sam s sabo. Mene nikoli ne bo motilo, da je nekdo drugačen. Ker vem, kdo sem jaz.”

Dotaknili ste se tudi spornih situacij na sceni. Kaj vas pri tem najbolj zmoti?

“To, da ljudje ne prevzamejo odgovornosti. Vedno se iščejo izgovori, vedno se krivda preusmerja drugam. Namesto da bi se človek ustavil in si rekel: 'Ok, tukaj sem zaj*bal'. In to ni samo problem glasbene scene. To je širši problem.”

Z žanri se ne omejuje

Se kdaj počutite ujeti v žanrske okvirje?

“Ne, in nočem se. Vsi poslušamo tuje izvajalce, ki mešajo žanre, ki eksperimentirajo. Doma pa bi radi vse dali v predale. Jaz tega ne sprejemam. Hočem raziskovati, hočem se premikati. Nočem celo življenje delati ene in iste stvari.”

Kam vas vleče naprej?

“V vse smeri. Res. House, funk, blues, mogoče akustika, mogoče nekaj čisto elektronskega. Ne želim si omejitev. Umetnost mora ostati odprta.”

Razmišljate tudi širše ... o delu z drugimi, mogoče celo o lastni založbi?

“Ja, to me zelo zanima. Pisanje za druge, delo z različnimi ustvarjalci, mogoče enkrat tudi ustvarjanje prostora za nove glasove. Ne želim, da se vse konča pri meni kot izvajalki. Umetnost ima lahko več poti.” •