Predsednik brez obraza in brez božjega odgovora (RECENZIJA)

PRESIDENT so se pojavili skoraj od nikoder, si nadeli maske in v kratkem času poskrbeli za precej več hrupa, kot ga običajno spremlja prihod nove skupine. Prvi EP King of Terrors je pokazal, da se za premišljeno podobo skriva tudi nekaj več od še enega poskusa ponavljanja recepta zasedb Bad Omens, Dayseeker in Sleep Token. Zdaj je tu prvenec Blood of Your Empire, na katerem Britanci razširijo svoj zvočni svet, obenem pa precej jasno nakažejo, da jih zanimajo tudi vprašanja, ki presegajo glasbo samo.

Vera, ki se hitro spremeni v dvom

V ospredju albuma je izgubljanje vere, toda ne v obliki preprostega obračuna z religijo. Besedila se vrtijo okoli občutka zapuščenosti, razočaranja nad avtoritetami in iskanja smisla v svetu, ki se vse bolj izmika razumevanju. Angel Wings odpre ploščo z dramatičnim prepletom elektronike, mogočnih kitar in ranljivega vokala, nato pa se razlije v bes. Odličen uvod v to, kar sledi. DOOM LOOP nadaljuje z elektronsko hipnotičnostjo in stopnjevanjem napetosti, dokler skladbe ne preseka silovit vokalni izbruh. Tu PRESIDENT najbolje pokažejo, kako učinkovito znajo povezati atmosfero in agresijo.

PRESIDENT: Blood of Your Empire
Atlantic Records, 2026

Foto: President

Dark Heaven se sprašuje, kaj ostane od vere, ko se njene obljube zapletejo z nasiljem, pohlepom in željo po moči. Ne gre toliko za napad na verovanje kot za dvom o ljudeh, ki si lastijo pravico govoriti v imenu višje sile. Podobno Pink Noise s sklicevanjem na Platonovo prispodobo o votlini odpira vprašanje, ali smo sploh sposobni prepoznati resničnost, ko se enkrat sesujejo predstave, v katere smo verjeli. Dionysus in This Will Divide Us nadaljujeta ta notranji dialog, v katerem se posameznik obrača k odsotnemu bogu, hkrati pa izgublja stik s samim seboj.

Plošča je najbolj prepričljiva, ko se vsebina neposredno prelije v glasbo. Mercy z mračnim, počasnejšim grooveom in izrazito dinamiko spada med čustvene vrhunce albuma. Vprašanje, kje je bila božja roka, ko je človek klical na pomoč, zadene prav zaradi svoje neposrednosti. Toda PRESIDENT se ne nameravajo zadrževati v enem samem razpoloženju. Hate Figure, pri kateri sodeluje Ando San, se nepričakovano zavije v raprock, zaključna White Devil namesto pričakovane metalske eksplozije stavi na klavir in nenavadno, plesno obarvano razpoloženje.

Ko ambicije prehitijo izvedbo

Prav ta pripravljenost na žanrske ovinke je ena največjih odlik albuma. PRESIDENT se ne zadovoljijo s kitarskimi riffi, sintetizatorji in refreni, ki bi lahko brez težav našli prostor na radijskih seznamih. Poskušajo najti lastno ravnotežje med težo, melodijo in elektroniko, pri čemer jim pomaga izjemno čista, skoraj filmska produkcija.

Vendar razgibanost še ne pomeni, da je vsaka ideja tudi dobra. Dionysus se pojavi v novi različici, ki izvirniku ne doda dovolj, da bi bila ponovitev zares upravičena. This Will Divide Us se poigrava z nenavadnimi instrumentalnimi dodatki in popačenim vokalom, a ne doseže intenzivnosti skladb, ki jo obdajajo. Tudi nekateri govorni vložki delujejo odveč, kot da bi skupina poslušalcu želela razložiti, kako naj razume glasbo, ki bi morala govoriti sama zase. Ko se zanaša na zvok in dinamiko, je namreč precej prepričljivejša kot takrat, ko skuša svoje sporočilo še dodatno podčrtati.

PRESIDENT za zdaj ostajajo skupina, ki se še išče, kar je pri prvencu prej prednost kot slabost. Blood of Your Empire je v tem primeru dober začetek, ne pa še dokončen odgovor na vprašanje, kaj PRESIDENT zares so. •