Punk, kreteni in še ena plata Alo!Stari

Tretji album mariborske zasedbe Alo!Stari nadaljuje tam, kjer se je leta 2024 končal Sem prii, nič ti neom!. Tudi tokrat je vse na svojem mestu: narečni vokali, spevni refreni, kitarske distorzije in besedila, ki z mešanico humorja, samoironije ter družbene kritike ne skrivajo, kaj si mislijo o svetu. Ploščo odpre Mene neo noben več jebo, ki ji sledijo med drugim Rad bi umrl na bolanem koncertu - na tej skladbi se “izza čoška” prikrade celo Zoran Predin, Piki aja in Tudi pubeci kdaj jočemo. Vsaka ima svojo temo, skupno pa jim je neposredno sporočilo, zavito v značilno mariborsko govorico.

Med družbeno kritiko in vsakdanjimi kreteni

Alo!Stari se v Piki aja ne pritožujejo nad lajajočim psom, temveč nad ljudmi, ki po neprespani noči in s polno glavo težav bentijo čez vse po vrsti. Kreten nastavlja ogledalo družbi, v kateri se vse prevečkrat obnašamo otročje, čeprav bi bilo že zdavnaj treba odrasti. Tudi pubeci kdaj jočemo nekoliko razrahlja predstavo o moški trdnosti, Več vem od tebe pa se loti generacijskega prepada med starši in otroki. Prav pri tej skladbi velja izpostaviti nekoliko drugačen vokalni pristop pevca Tineta Matjašiča, ki je tokrat postregel z nekoliko več patosa, kot smo ga od njega vajeni.

Alo!Stari v posluh ponujajo svojo tretjo ploščo, naslovljeno preprosto Alo!Stari.

Foto: Veronicca Ditrih

Tu so še odnosi, razočaranja in pogled nazaj v čas, ko je bilo pri osemnajstih vse mogoče, sploh v skladbi 18, kakopak. Album sklene Vedno se pustim kretenom, ki iz umirjenega akustičnega začetka preraste v pričakovano glasen obračun z nadležnimi primerki človeške vrste. Na fizičnih izdajah je še Nikol ni blo dovolj, dodatna, dvanajsta skladba.

Znana formula,
še vedno učinkovita

Največji adut plošče ostaja jezik. Narečje ni okrasek ali marketinška domislica, temveč del identitete skupine, zaradi katere so Alo!Stari prepoznavni že po nekaj taktih. Njihova besedila so razumljiva, refreni hitro ostanejo v glavi, punkovska energija pa je dovolj dostopna, da lahko z njimi poje tudi občinstvo, ki se sicer ne spogleduje ravno z distorziranimi kitarami. Občasno se pojavijo tudi nekoliko težji, skoraj metalski breakdowni in solaže, ki za hip nakažejo ostrejšo plat zasedbe, a ne spremenijo bistveno celotne slike.

Alo!Stari: Alo!Stari
samozaložba, 2026

Foto: Alo!stari

Prav tu se skriva tudi glavna težava tretjega albuma. Od prejšnje plošče ni zaznati kakšnega kolosalnega premika, ne v zvoku ne v pristopu. Alo!Stari je smiselno nadaljevanje dosedanjega ustvarjanja, vendar tako zelo smiselno, da bi skladbe skoraj brez težav lahko pristale tudi na predhodniku. Poslušalec, ki od skupine pričakuje razvoj, presenečenje ali nekoliko zahtevnejši glasbeni zasuk, bo zato ostal lačen. Vseeno pa bi bilo krivično spregledati, kaj je tej zasedbi uspelo. Alo!Stari so širšemu občinstvu pomagali vrniti distorzirano glasbo in skatepunkovsko nostalgijo, obenem pa jo približali tudi generacijam mladih poslušalk in poslušalcev, ki jih ta zvok sicer morda nikoli ne bi dosegel. Če je njihova formula še vedno tako učinkovita, ni nič narobe, če jo še kdaj ponovijo. Samo čudeža ne pričakujmo. Hvala, Alo!Stari. •