Tolminator je dozorel: štirje dnevi metala, brez odvečnega blišča
Na sotočju Soče in Tolminke se je tudi letos zbrala pisana mednarodna skupnost ljubiteljev ekstremne glasbe. Tolminator je v štirih letih zrasel iz pogumnega naslednika nekdanjih tolminskih metal festivalov v samozavesten festival z lastno identiteto. Letos je ponudil vrsto izvrstnih nastopov, nekaj prijetnih presenečenj in še en dokaz, da najboljša festivalska doživetja pogosto nastanejo tam, kjer glasba govori glasneje od spektakla.
Tolminator je s četrto edicijo gotovo pridobil status tradicionalnega festivala.
Foto: Miha KoronČe obstaja festival, ki ne potrebuje ognjemetov, ekranov velikosti stanovanjskih blokov ali konfetov, da bi dokazal svojo veličino, je to Tolminator. Njegova kulisa ostaja ista kot pred dvema desetletjema: Soča, Tolminka, borovci, vročina, pivo in ljudje, ki brez težav prevozijo tisoč kilometrov zaradi petdesetih minut glasbe. Po štirih izvedbah je jasno, da Tolminator ni več “nov”, ampak tradicionalen festival.
Ker prostora ni dovolj za vse nastopajoče, je smiselno izpostaviti tiste, ki so pustili najmočnejši pečat.
Med vrhunci festivala gotovo Deafheaven in Bleed From Within
Če je prvi dan potreboval koncert, ki bi množico dokončno prebudil, so to brez dvoma storili Bleed From Within. Škoti so na oder prišli brez pretiranega pompa, njihov pevec Scott Kennedy pa v tradicionalnem kiltu. Uvod z naslovno skladbo albuma Zenith je bil zgolj ogrevanje. Ko je sledila The End of All We Know, pa se je metalcem dokončno “snelo”. Bend je deloval neverjetno uigrano, Kennedy pa je znova dokazal, zakaj velja za enega najboljših frontmanov sodobnega metalcora.
Med vrhunci festivala je bil gotovo nastop škotskih Bleed From Within.
Foto: Miha KoronPovsem drugačno izkušnjo so ponudili Deafheaven. Njihov preplet black metala in shoegaza je ena tistih kombinacij, ki na papirju deluje skoraj nemogoče, v živo pa dobi povsem novo razsežnost. Koncert ni gradil na hitrosti, ampak na atmosferi. Ko so se skladbe - povečini tiste z zadnjega albuma Lonely People With Power, ki smo ga pred časom recenzirali tudi v rubriki Zvočni bazar - proti koncu razširile v mogočne zvočne zidove, se ni tresel zgolj festivalski prostor, ampak tudi prsni koši poslušalcev. Redko kateri bend zna tako učinkovito združiti brutalnost in lepoto.
Markantni frontman ameriških Deafheaven George Clarke.
Foto: Miha Koron
Tolminator 2026 Deafhaven
Foto: Miha KoronPrijetno presenečenje so bili tudi španski TodoMal. Njihov atmosferični doom z opernimi čistimi vokali, orglami in skoraj filmskimi aranžmaji bi si zaslužil precej bolj temačen termin. Nekatere glasbe preprosto ni mogoče poslušati pod žgočim popoldanskim soncem. Toda ko je sonce vsaj za trenutek popustilo, se je pokazalo, kako drugačen obraz sodobnega dooma ponuja dvojec, ki prihaja iz skoraj povsem neznanega španskega doomovskega okolja.
Med progresivo in black metalom
Naslednji dan so glavni oder odprli nemški Heretoir. Njihov blackgaze je bil ravno prav melodičen, da je pod oder privabil tudi obiskovalce, ki sicer prisegajo na precej bolj brutalne žanre. Po intenzivnem dogajanju na Beach Stageu je njihov umirjeni tempo deloval skoraj terapevtsko, ne da bi zato izgubil moč.
Tolminator 2026
Foto: Miha Koron
Tolminator 2026
Foto: Miha KoronČe je kateri bend letos pripravil pravo lekcijo muziciranja, so bili to ameriški Elder. Njihov nastop ni bil koncert v klasičnem smislu besede, ampak skoraj hipnotična skupinska meditacija skozi progresivni rock, stoner in psihedelijo. Dolge skladbe so se organsko prelivale druga v drugo, improvizacije pa nikoli niso delovale same sebi namen. Kitarist Nick DiSalvo skoraj ni nagovarjal občinstva; glasba je povedala vse. V času, ko številni koncerti stavijo predvsem na vizualni spektakel, so Elder dokazali, da je dovolj pet vrhunskih glasbenikov, nekaj dima in dobra zvočna slika.
Podobno potrpežljivost je zahteval tudi nastop ameriških Wolves in the Throne Room. Njihov atmosferični black metal ni glasba za prvo žogo. Začne počasi, skoraj neopazno, nato pa poslušalca postopoma posrka vase. Proti koncu nastopa je oder postal gost, temačen in skoraj mističen prostor, iz katerega ni bilo več mogoče odvrniti pogleda.
Gruzijske solze in italijansko presenečenje
Posebno poglavje si zaslužijo gruzijski Psychonaut 4, ki že vrsto let veljajo za eno ključnih imen depresivnega black metala. Njihova glasba ni namenjena sproščanju, temveč soočanju z najtemnejšimi kotički človeka. Ravno zato je njihov koncert deloval tako prepričljivo, kljub temu, da so nastopili brez stalnega frontmana Grafa Von Baphometa, ki je trenutno v zaporu zaradi posedovanja in trgovanja z drogami - namesto njega je za mikrofon poprijel Irakli Phipia. Dež je postal del scenografije, kričeči vokali pa zgolj še ena plast kolektivne katarze. Metal ima nenavadno sposobnost, da iz bolečine ustvari občutek pripadnosti, in Psychonaut 4 to razumejo bolje kot večina.
Med največjimi odkritji letošnjega festivala pa so bili italijanski Nel Buio. Že sama oznaka darkwave black metal zveni kot nekaj, kar bi si izmislil algoritem pretočne platforme po treh neprespanih nočeh. V praksi pa deluje presenetljivo naravno. Njihov nastop je bil eden najbolj izvirnih festivalskih trenutkov in lep opomnik, da black metal še zdaleč ni izčrpal vseh svojih možnosti.
Veterani nikoli ne razočarajo
Če kdo še vedno dvomi, da Kanada poleg javorjevega sirupa proizvaja tudi vrhunski black metal, bi moral slišati Spectral Wound. Njihov koncert je bil surov, brez odvečnega olepševanja, a hkrati neverjetno natančen. Ko sta zazveneli Frigid and Spellbound ter Aristocratic Suicidal Black Metal, je bilo jasno, zakaj zasedba velja za eno najvznemirljivejših imen sodobnega žanra. Ledeno hladni tremolo riffi, brezkompromisna ritmika in občutek, da se bend na odru napaja iz iste energije kot občinstvo, so ustvarili enega najbolj prepričljivih blackmetalskih nastopov festivala.
Spectral Wound so postregli z blackmtalskim šovom kot se šika.
Foto: Miha Koron
Tolminator 2026 - Spectral Wound
Foto: Miha Koron
Tolminator 2026 - Spectral Wound
Foto: Miha KoronVrhunec tretjega dne so pričakovano predstavljali norveški veterani Satyricon. Njihov nastop je bil nekoliko bolj zadržan kot na nekaterih drugih letošnjih koncertih, kar je bilo mogoče razumeti tudi skozi Satyrjev ganljiv poklon prijatelju, ki je umrl le nekaj dni pred festivalom. Pesem To the Mountains je zato dobila povsem drugačen pomen. Kljub temu koncert ni ostal ujet v melanholiji. Fuel for Hatred, Mother North in zaključni K.I.N.G. so poskrbeli za eksplozijo energije, kakršno od pionirjev norveškega black metala tudi pričakujemo. Prav v tem je njihova moč - brez nepotrebnega dokazovanja ostajajo ena najvplivnejših skupin žanra.
Tolminator tudi letos ni bil popoln. Nekateri termini so bili vprašljivi, nekaj bendov bi si zaslužilo več občinstva, kakšna minuta več ali boljši zvočni miks pa prav tako ne bi škodila. Toda prav v tem je čar festivalov. Niso sterilni koncertni dogodki, ampak organizmi, ki dihajo skupaj z ljudmi, vremenom in reko. •