Zvočni curek iz zlatih ust

NOVA GORICA> Poezija včasih zaide na svojska pota. Tudi na bizarno polje živalske farme. Slednje že nekaj let prakticira Vida Mokrin - Pauer, ki prefinjeno združuje dva žanra - poezijo za otroke (je tudi avtorica več zbirk za otroke) in besedila, ki nimajo ciljne publike. Ki so torej univerzalna in namenjena nedoločnim “odraslim” naslovnikom.

Zanimiv je ta premik, odmik od tradicionalnih form, kjer se smrtno-resna poezija poistoveti s smrtno-neresno izpeljavo. Mokrinova izvirno, nadvse “samovoljno” izvaja nekakšno regresijo, poetično “infantilnost”, ki koketira z otroki, nagovarja pa ne-otroke. Zato tu nastopajo živali v nekakšnih slikah, načrtno šablonskih in predvidljivih, kure, petelin, volk, krave, in ne nazadnje moški, ki se vriva vmes kot tamponska “erogena” cona. Moški tudi kot rdeča nit med obema pesnicama.

Barbara Korun je nekaj svojih ljubezenskih pesmi interpretirala zelo sugestivno, vračala pesniški duet v polje konvencij, vsaj v smislu čiste lirike, ter s tem dodatno podčrtala “ubrisano” zasnovo. Že vstopna točka ob čakanju na začetek predstave je bila žvrgoleča. Iz zvočnikov so tenko piskali nekakšni sintetični ptiči, ustvarjali pomladno vzdušje in napovedovali kokodajsasti prolog.

Impresiven začetek performansa z onomatopoetskim kokodakanjem je zastavil še v smeri zvočnosti poezije. Tonem je opeka, na katerem sloni beseda, beseda je steber, ki oblikuje poetično hišo. Le-ta je lahko nebotičnik, samo tičnik, celo samo tič, lahko pa je tudi vegasta stavba, labirint ali kar celo vesolje.

Zvezde na svodu so tudi besede, misli v srcu so glasovi, rime so lahko “rimelni” ali donne prime. Igra, ki se tu vmeša, je pesniška: kdo bo prvi, kdo bo najlepši, kdo bo najden, kdo bo skrit, kdo bo “ubrisan”, kdo odbit. In je teklo kot po maslu, kot po zvočnem curku, ki se izliva iz zlatih ust. Ko najde pot do poslušalca, bralca, dobi telo in smisel, sicer se zvije vase in počaka na drugo priložnost.

JOŽE ŠTUCIN