Đoka je bil drugačen
Ko so se lansko leto dogovarjali za razstavo v novogoriški Mestni galeriji, je bil Jože Slak - Đoka še živ. Želel je pokazati nekaj novega. Ko je lani avgusta umrl v prometni nesreči, so zapisali, da se je poslovil eden osrednjih talentov slovenskega slikarstva zadnjih desetletij.
NOVA GORICA > “Jože Slak - Đoka je bil drugačen.” Tako svoj uvodni esej v katalogu začenja likovna kritičarka Tatjana Pregl Kobe. Ker je bil samohodec; ker je predstave o slovenski umetnosti obrnil na glavo. Akademijski kolega, slikar Tugi Sušnik, bi dodal, da je bil izzivalen, iritirajoč, genialen. Njegov umetniški opus je ogromen, umetnostnozgodovinska stroka ga umešča med umetnike, ki so v 80. letih preteklega stoletja prekinili tradicijo visokega modernizma, zavrnili zahtevo po minimalizmu in intelektualiziranju ter sprejeli bolj narativen, eklektičen in živahen izraz.
Jože Slak (1951-2014) je študiral slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1975 diplomiral pri prof. Gabrijelu Stupici. Med leti 1985 in 1987 se je izpopolnjeval na podiplomskem oddelku akademije v Kjotu na Japonskem. Je dobitnik nagrade Zlata ptica (1981), Župančičeve nagrade (1993) in nagrade Prešernovega sklada (2007). Živel in delal je v Jordankalu na Dolenjskem.
Kot slikar se je že na začetku osemdesetih let odpovedal pravokotnemu nosilcu slike (kasneje se je k njemu tudi vrnil) in se odločil za ustvarjanje na lesu, nadgrajenim z značilnim rezanjem in sestavljanjem slik v poljubne oblike. Bil je izrazito raziskovalne narave in je tudi v zadnjem desetletju nase opozoril s preobratom v svojem delu, z inventivno aplikacijo novih materialov na področje slikarstva, predvsem svojevrstnega pleksi stekla. Tedaj je, kot je ob razstavi v Equrni zapisal Vladimir P. Štefanec, “posegel je po zanj povsem novi tehnologiji, po računalniškem tisku na pleksi steklo s cilindričnimi lečami, ki povzročajo holografske optične učinke.” Eno takšnih del, ki z različnih kotov opazovanja spreminja barve in mu nova tehnologija daje povsem drugačen poudarek in 'tehno' ali 'pop' vizualni učinek, je na ogled tudi v Novi Gorici.
Za pričujočo razstavo v Mestni galeriji je Kobetova izbrala 15 del. “Ne nujno najboljših in najbolj uspelih, zagotovo pa najbolj reprezentativnih. Takih, ki povedo nekaj bistvenega o Đokovem umetniškem snovanju, o njegovem razumevanju etike, o njegovih vizijah in njegovem življenju. Ta nabor umetnin je povezan z leti, ko se je kot umetnik oblikoval in je bil najbolj dojemljiv in odprt, z leti, ko so nastajali njegovi najbolj radikalni cikli, in z leti, ko je ustvaril svoja zadnja dela. Izbrane likovne stvaritve zrcalijo podobo umetnika. Ob njih se gledalec nehote znajde v njegovi nagli, virtuozni domišljiji, prestavljen v najbolj nenavadne kombinacije doživljajev, predstavne intuicije in mojstrske izvedbe umetnin,” piše Kobetova o pričujoči razstavi, s katere boste mnogi odšli z njegovo prelepo zimsko krajino (Fazni prehod, 2004 ali Januar, 2011) v mislih. Kljub temu, da se je sublimnemu in subtilnemu včasih znal rogati.
KLAVDIJA FIGELJ
