Bivša predsednica vlade je Mister Bean
Zaslišanje Alenke Bratušek je bilo zanimivo spremljati ne samo zaradi njenega diletantizma, temveč tudi v psihološkem pogledu s stališča gledalcev. Bilo je kot tekma, na kateri ne bi navijali za naše, ampak za nasprotnika.
Zaslišanje Alenke Bratušek je bilo abnormalno. Abnormalno pa je bilo tudi, da smo ji privoščili. To je bil državni praznik slovenske škodoželjnosti.
Nič se nam ni smilila. Perverzno smo uživali v njenem ponižanju. Zaslišanje je bilo nepozabna parodija na politični talkšov in resničnostni šov, v katerem je ženska, ki je sicer videti kot fotošopan križanec med Geeno Davis in Valom Kilmerjem, pred evrovizijskim avditorijem izpadla kot Mister Bean. V neizmerno veselje nam je bilo poslušati britanskega konservativnega evroposlanca, ki ji je s popolnim angleškim naglasom zastavljal posmehljiva vprašanja, na katera je bilo že vnaprej jasno, da ne bo znala, mogla ali hotela zadovoljivo odgovoriti v svoji savinjski slovenščini. Vsak zaveden Slovenec je sam pri sebi štel, kolikokrat je že rekla “najlepša hvala za vprašanje” in “kot sem že prej povedala”.
Najbolj noro pa je bilo to, da je Bratuškova potrdila in legitimirala to kolektivno patologijo, da se radi vidimo v najslabši luči. Ta posplošena in posploševalska, avtodestruktivna in ponarodela samopercepcija, za katero sem vedno verjel, da je skregana tako z zdravo pametjo kot z realnostjo, da smo dežela nesposobnih, neumnih, manjvrednih, nekompetentnih, nemoralnih, domišljavih se je izkazala za resnično.
Že mogoče, da imamo takšne politike, kakršne si zaslužimo - a to še ne pomeni, da smo državljani tako nesposobni, neumni, manjvredni, nekompetentni, nemoralni, domišljavi kot politiki. Alenka Bratušek pa je to potrdila.
Navijanje za evroposlance, da bi naši Bratuškovi zabili čim več golov, pa ni bilo omejeno samo na tiste najbolj trmaste, ki že od začetka niso hoteli slišati zanjo. Navijali so tudi njeni podporniki - vsaj tisti z malo krajšim spominom - in tisti, ki jim je načeloma vseeno za sestavo Evropske komisije.
Saga o kandidaturi bivše premierke se vleče že tako dolgo, da je večina ljudi verjetno že pozabila, kakšne neumnosti so na to temo izrekli sami, kaj šele drugi. Naj jih opomnim.
Eden od bolj priljubljenih argumentov je bil ta, da bi morali Slovenci preseči politične delitve ter osebne simpatije in antipatije, zamižati na eno oko glede legitimnosti, legalnosti in moralnosti postopka, akceptirati izbrano kandidatko in se veseliti priložnosti, da bo človek na tako visokem položaju izkoristil prednost tujega terena in naredil nekaj za Slovenijo. To bi bilo sicer lepo, vendar bi v tem primeru kandidatka morala opravičiti zaupanje tistih, ki niso njeni privrženci, a so vse zgoraj našteto vendarle zmogli - domnevno Sloveniji na ljubo, ne njej.
Pa seveda ni. Bratuškova se je izneverila vsem. S ponedeljkovim nastopom je razočarala redke preostale podpornike in potrdila razočaranje tistih, ki se jim je že od vsega začetka zdela neprimerna - strokovno in politično nekompetentna za to funkcijo, nehigienično predlagana ali oboje.
Nauk razpleta pa ni to, da se je pri podeljevanju političnega zaupanja bolje ravnati po lastnem občutku, kot pa streči vprašljivemu nacionalnemu interesu. Nauk je, da se ljudje v svoji politični nevednosti in/ali nezainteresiranosti, v svoji zaupljivosti ali nezaupljivosti, sploh pa v pogojih medijskega cirkusa in ob pomanjkanju relevantnih in zanesljivih informacij preprosto ne znajo ali nočejo odločiti za posameznika, temveč raje za skupnost, ki bi ji ta človek moral služiti. Ni abnormalno trditi, da bi morali podpirati slovensko kandidatko za evropsko komisarko, kdorkoli že ta je. Abnormalno je samo to, da kandidatka ne upraviči niti minimalnega zaupanja državljanov.
In kaj zdaj? Želim si verjeti, da je bil učinek te absurdne in nezdrave škodoželjnosti ob spremljanju zaslišanja katarzičen in da smo ob tem spoznali, da nismo mi taki, temveč da je taka Alenka Bratušek.
