Čez planke in nazaj: Črnjanka v Bobrovem potoku

V torek zvečer - po srebrni medalji Tine Maze v Beaver Creeku - smo nekateri udeleženci debatnega krožka na twitterju poskušali uganiti, zakaj slovenski športni novinarji našo najboljšo športnico tako vztrajno imenujejo “Črnjanka”.

Da ne bo pomote in krivice: to poimenovanje novinarji redno updatajo in diverzificirajo s pridevnikom - samo eno leto je treba počakati: v lanski sezoni je bila Tina “tridesetletna Črnjanka”, v letošnji pa “enaintridesetletna Črnjanka”. Za sproti je pa “zlata”, “srebrna”, “bronasta”.

Razlage in pripombe na twitterju so bile cinične. Prvi cinik se je spomnil, da Jureta Koširja v njegovih časih noben športni novinar ni imenoval “Mojstrančan”. Kar bi bilo isto. Drugi cinik je v duhu polpretekle zgodovine slovenščine v javni rabi opomnil, da takrat novinarji še niso bili tako indoktrinirani s klišeji.

Tretji cinik se je vprašal, zakaj ji ne rečejo “enaintridesetletna Slovenka”. Ali morda zato, da ne bi izpadli nestrpni do pripadnic drugih narodov in narodnosti, ki živijo v Sloveniji? Četrti (lokalni) cinik je rekel, da je prav, da ji rečejo “Črnjanka”, ker se Slovenija vsaj ob njenih zmagah spomni, da obstaja pri nas pokrajina, ki se imenuje Koroška, in tam kraj Črna.

Peti cinik je krožek spomnil, da je ne bi tako vztrajno imenovali “Ljubljančanka”, če bi bila iz Ljubljane - da pa bi vzdevek verjetno še huje ponavljali, če bi bila recimo iz Prekmurja. Šesti cinik pa se je spomnil, da novinarji s tem opozarjajo na njen “zajeban” karakter, kakršen je po ljudskem izročilu (Nekorošcev) značilen za Korošice.

Po Godwinovem zakonu nacistične primerjave - daljša ko je debata na internetu, večja je verjetnost, da bo nekdo nekomu rekel “nacist” (v naših primerih “fašist”/”komunist”) smo se že začeli približevati brato- ali bog ne daj sestromorni vojni.

Sedmi cinik (ženskega spola, končno) je opozoril, da Tini Maze v tujini rečejo “Slovenka”, ker pač nihče ne ve, kje je Črna na Koroškem.

Sam mislim, da je uporaba krajevnih klišejev znamenje slovenske zaplankanosti, s kakršno se posebej odlikujejo športni novinarji. Ti so poleg kolegov, ki pokrivajo avto-moto, tudi najbolj funkcionalno nepismeni.

Ti drugi pod krinko svetovljanstva z navorom in konjskimi močmi prav tako uporabljajo krajevne klišeje: ferrari je “žrebec iz Maranella”, audijev karavan je “družinski mišičnjak iz Ingolstadta”, športni mercedes je “poskočnež iz Stuttgarta”, BMW je “bavarski zapeljivec”, škoda yeti je “mali robustnež iz Mlade Boleslava” itd. Samo po njihovi zaslugi in samo v Sloveniji vsi vemo, kje točno delajo katere znamke avta.

Zaplankanost in nepismenost pašeta skupaj. Obe predpostavljata neko omejenost in obenem zadovoljstvo z omejenostjo. Verjetno obstajajo tudi zaplankani ljudje, ki so znosno pismeni - ali nepismeni, ki so znosno nezaplankani -, vendar je verjetnost manjša.

V novinarskem jeziku obstaja pravilo, da isto osebo, ki jo omenjamo večkrat, imenujemo zdaj z enim, zdaj z drugim, seveda povednim, stilno ustreznim izrazom ali opisom. Informacije je treba dozirati, porazdeliti po stavkih in odstavkih.

Rojstni kraj ni bistvena informacija o tekmovalki v alpskem smučanju. “Črnjanka” jo tako pogosto imenujejo zato, ker mislijo, da bi izpadlo dolgočasno, če bi jo imenovali “Tina Maze” ali preprosto “Tina” - ker jim ni jasno, da se človek v takem kontekstu ne more naveličati osebnega imena. Lahko pa se naveliča specifične, izrazite, v oko in uho bijoče nepomembnosti, kakršna je “Črnjanka”.

V Sloveniji je pomembno, kam spadaš. To je usedlina blut-und-boden mentalitete. Da Tina Maze spada v Črno na Koroškem, nam kriče pove veliko o izražanju ljudi, ki jih nočeš-nočeš moramo poslušati vsak dan - v resnici pa o tem, da si nočemo predstavljati posameznika, ki nikamor ne bi spadal.