Depala vas ali kako spraviti majonezo nazaj v tubo

Jože Možina naj si pripiše, če bo zaradi vizualno nepreglednega, težko sledljivega in berljivega, četudi obilnega kazanja papirjev v dokumentarcu Urok Depale vasi pokasiral predvidljiv očitek nejevernih, da je posnel dokumentarec z vnaprej določenim političnim namenom.

Načeloma nimam nič proti ekskulpaciji Janeza Janše v primeru Smolnikar. Prav tako nimam načeloma nič proti inkriminaciji Milana Kučana ali kogarkoli drugega iz tedanje ali sedanje nomenklature.

Seveda pa to ne bo šlo kar tako. Za eno in drugo je potrebnega kaj več kot pa simbolični posnetki od žleda opustošenega gozda, montaža starih poročil, časopisnih izrezkov in najdenih dokumentov, pospremljena s komentarji, da je to naš moralni dolg.

Opeka je Možini še nekako znesel, saj ni bilo potrebno drugega, kot da portretirancu pusti do besede. Pri podatkovno tako zapleteni zadevi, ki bi zahtevala resno informativno strukturo in ustrezen način vizualnega in besednega izražanja, pa je trčil ob plafon svojega dokumentarističnega neznanja.

Urok Depale vasi (TVS 1, ta torek) daje prav nič več kot slutiti, da je bil obračun pri OK piškotih iz slaščičarne in pekarne Jurček zrežirana predstava, s katero so se hoteli znebiti Janše. Sam pa pravim takole: šlo je za resničnostni šov, ki je ušel izpod kontrole in ki so ga šele naknadno interpretirali kot zrežirano predstavo, s katero so se hoteli znebiti Janše. Samo ena stvar je lažja kot biti general po bitki - in to je biti dramaturg, ko zastor pade.

Afera Depala vas je bila prelomna točka, ki je v dvajsetih letih pripeljala do današnjih političnih napetosti. Precej šokantno spoznanje. Navajeni smo biti prepričani, da vse izvira iz ideoloških razprtij, iz nepripravljenosti na spravo, iz usedlin življenja v socializmu, ki se jim en tabor noče odpovedati, čeprav jih ne priznava, drugi pa bi jih z dekretom prepovedal, četudi bi s tem načel substanco družbenega tkiva. Vse to je sicer res. Ta konflikt je obstajal v latentni obliki in z osamosvojitvijo postal samo opaznejši in bolj pereč. Toda to sprva ni bil političen konflikt. Bilo je samo nelagodje, ki bi ga družba zlahka odreagirala, če bi politiki le pokazali malo dobre volje, pameti, dobronamernosti in spretnosti.

Bolj kot konflikt med tajnima službama, ekstrapoliran na nivo zakulisnega političnega rivalstva, vidim afero Smolnikar na osnovnem nivoju kot dobeseden pretep nezrelih fantov z dostopom do dokumentov in orožja. Na obeh straneh so bili ljudje, ki jim ne bi smeli dati vsega tega v roke in jim zaupati varnostno in politično kočljivih nalog.

Nadaljevanje zgodbe je bilo temu primerno nezrelo - žal pa na še višjih nivojih odgovornosti. Eni so začeli histerizirati, da je vojska posegla v civilno sfero, drugi pa mahati z Janševimi osamosvojitvenimi zaslugami. Ne sprašujmo se, kdo je začel. Priznajmo si raje, da je bilo oboje enako zgrešeno - in da sploh ni bilo vredno delati takega cirkusa samo zato, ker so vojaški specialci prebutali policijskega špijona. Prgišče principov in prestiža - da vojska ne sme tepsti civilistov in kdo ima zasluge za osamosvojitev - smo si kupili za dvajset let vedno bolj neznosnega kreganja, ki ga nihče ne more več poslušati in čeprav vsi čutimo posledice. Pa nam očitno še ni dovolj!

Bi bilo mogoče te posledice predvideti? Moder človek, kakršen je bil Drnovšek, bi lahko bil vedel, da majoneza ne gre več nazaj v tubo, ko jo enkrat iztisneš. Da je takrat popustil pritiskom in odstavil Janšo, je bila največja taktična napaka v njegovi politični karieri. Z afero so bile porazdeljene vloge, ki so jih vsi igralci hvaležno sprejeli in jih do danes še perfekcionirali - čeprav so že zdavnaj postale dramaturško popolnoma nefunkcionalne.

In kdor tega ne sprevidi, tudi ne more narediti dobrega dokumentarca.