Evropski komisarji: nula koma žan-klod
Slovenski predlogi za evropske komisarje so se razvili v navidez sramotno godljo, kakršno znamo zamešati samo na domačem dvorišču. Pa ni čisto tako. Godlja že mogoče - ampak zakaj bi morali zdaj vsi mirno gledati, kako se bo Bratuškova prikoritila k Junckerju?
Lobist in piarovec Božidar Novak je imel najmanj dve zmešani ideji. Ko je najprej predlagal, da bi Slovenija za evropskega komisarja predlagala Draga Jančarja, sem pomislil, da eminentni avtor zagotovo ni tako nor, da bi šel komu na zdravje in za še tak žakelj écujev tlačanit v leglo bruseljske birokracije.
Zato sem predlagatelja vprašal, ali je Jančarjevo ime zaspinal z njegovo vednostjo. Baje, da ja. Ko pa se mu je pisatelj seveda vljudno (in na njegovo srečo potihoma) zahvalil za to idejo, si Novak ni mogel kaj, da ne bi kot predloga lansiral še Vesne Milek.
Vesno imam še raje kot Jančarja, toda vseeno sta se mi obe ideji zdeli absurdni.
Ampak če dobro premislim, zakaj bi bila Drago Jančar ali Vesna Milek manj primerna za Evropsko komisijo kot pa Tanja Fajon, Alenka Bratušek ali Karl Erjavec? Eden redkih vidnih razlogov za favoriziranje teh zadnjih treh (dejanskih) kandidatov je ta, da si za razliko od prvih dveh to službo res zelo želijo.
Če vam spomin seže dobre tri mesece nazaj, je na letošnjih evropskih volitvah premočno zmagala SDS, udobno drugo mesto pa je zasedla NSi. Skupaj sta dobili dobrih 40 odstotkov glasov in pet sedežev (od osmih).
Glede na rezultate se sprašujem, v čem je bil smisel teh volitev. SDS in NSi sta prispevali svoj delež - naš, slovenski delež! - k zmagi EPP, ta pa si je potem pustila uspešno imenovati svojega kandidata Junckerja za predsednika Evropske komisije.
Peterleta sem volil predvsem zato, da bi pomagal na oblast Junckerju. Nisem hotel, da bi tudi v EU prišli na oblast levičarji ali za moj politični okus nesprejemljivi desničarji ali evroskeptiki.
In kaj sem za to dobil? Dobil sem politika, za katerega sem resda volil in je postal mandatar, zdaj pa mi sestavlja vlado z opozicijskimi ministri!
Resno! Kakšne so to volitve, na katerih si zmagovalci lahko razdelijo večinske sedeže, v vlado pa ne morejo? Kakšen je to politični sistem, v katerem sedijo v vladi predstavniki poražencev? Še več! Kdo je zdaj tu pravzaprav opozicija? Parlamentarna opozicija, ki pa kot manjšina v parlamentu vendarle dobi kakšnega komisarja? Ali pa so opozicija tisti, ki so glede na rezultate sicer večina, vendar jim njihov lastni mandatar tako rekoč podtika v vlado politične tekmece?
Pred letošnjimi evropskimi volitvami sem se resno ukvarjal z idejo, da sploh ne bi volil. Odločil sem se v zadnjem trenutku - ampak očitno narobe. Post festum imam občutek, da je moj glas štel natanko nič, tako kot sem se bal na začetku, da bo. Nula koma jozef. Pardon, nula koma žan-klod.
Na državnozborskih volitvah pa sem s stisnjenimi zobmi - no, prav, priznam: v trenutku slabosti in nepremišljenosti - volil SMC. A tudi s Cerarjem doslej nisem imel sreče. Za začetek se je pustil prehiteti svoji nesramni predhodnici. Ta je poslala Junckerju tri predloge, ki niso imeli prav veliko zveze z rezultati evropskih volitev v Sloveniji: Erjavec je samo predsednik stranke, ki je enega poslanca spravila v EP, ta pa po prestopu iz druge stranke niti ni zamenjal grupacije, v katerem je bil že v prejšnjem mandatu; Fajonova je bila sicer spet izvoljena, a tako rekoč kot predstavnica opozicije; Bratuškova pa z vsem skupaj v bistvu ni imela in nima nič, razen da je predlagala sámo sebe.
A ko je Cerar dal doma Alenčici košarico in Junckerja obvestil, da podpira preostala dva kandidata, se je Juncker na to očitno požvižgal. To pa mi neglede na Cerarjevo omahljivost tudi ni všeč: le zakaj sprašuje, če se potem tega ne drži?
Predvsem pa se mi zdi zgrešeno to moraliziranje, da bi morali držati skupaj in se veseliti bodočega slovenskega komisarja ali komisarke, kdorkoli že bo. Zakaj že? En član komisije nam pripada, zakaj bi nam bilo vseeno? Ker potem bi res lahko bila zaradi mene tudi Vesna Milek.
