Evtanazija: “Prijazna smrt, predolgo se ne múdi!”

Podpiram evtanazijo. Načeloma sem pro life, v tem primeru pa pro death. Človek naj živi človeka vredno življenje. Življenje s perspektivo. Če té ni, če ni več upanja, potem naj ima človek pravico, da umre - ali da ga umrejo.

Tudi glagol “umreti” je lahko slovnično prehoden. (Nisem new-ager, ampak smrt je prehod.) Tako gre to: “umreti nekoga” pomeni “evtanazirati”.

Zadnji, baje prvi (znani) slovenski primer evtanazije, ko je zdravnik z injekcijo kalija in morfija pomagal umreti terminalnemu pacientu, je navidez običajen, vendar z elementi filmskega zapleta:

Pokojnik je pokopan, obdukcije ni bilo, naknadna ne bi mogla več dokazati ničesar. Kako je to sploh prišlo na dan? Kdo je izdal zdravnika, ki je umrl pacienta? Domnevamo lahko, da tega ni storil (če je storil) brez privoljenja pacientovih svojcev (če jih je ta imel). Ali pač? Se je izdal sam, ker ga je pekla vest? Je naš Kevorkian sam hotel, da se to izve, ker se zavzema za evtanazijo?

Čeprav podpiram to zadnjo paliativno storitev, cenim tudi gesto vodje oddelka, ki je evtanazitelja prijavil predstojniku klinike, ta pa vodstvu UKC in policiji.

Zdravnikova vest obstaja. Ni nad zakonom, žal pa tudi ne vedno po zakonu. Toda pomembno je, da ima zdravnik vest - četudi vsak svojo.

O evtanaziji je mogoče debatirati v neskončnost (ali vsaj do smrti), vendar je pri vsem skupaj najbolj srhljivo, da je zakonsko izenačena z umorom. Umreti človeka pomeni umoriti ga. Gre za premeditiran umor, ne za uboj iz malomarnosti ali po nesreči.

Bog daj pravnikom modrost, da se bodo znašli v tej zmedi, če bo kdaj prišlo do sojenja. Lahko bi to okvalificirali vsaj kot uboj iz usmiljenja. Čeprav bi po drugi strani ugotovili, da je bil pacient umrjen/umrt - pardon, moramo si izmisliti še trpni deležnik - hladnokrvno. Po tretji strani pa bi se tudi izkazalo, da ga je zdravnik ubil/umoril/umrl na nežen, neboleč način, kar bi bila olajševalna okoliščina.

Kdo ve koliko bolnikov vegetira brez upanja, da se bo njihovo stanje izboljšalo? Toda kdo je sploh tisti, ki je izgubil upanje? Kdo je tisti, ki (se) odloča, ali upanje ostaja ali ne? Zdravnik? Nedvomno. Toda zdravnik se lahko zmoti. Redko, pa vendar. Svojci? Absolutno. Oni so tisti, ki nočejo izgubiti upanja.

Je pa še druga plat. Kdo ve koliko bolnikov vegetira le zato, ker njihovi svojci nočejo izgubiti upanja? Kdo ve koliko jih vegetira le zato, da lahko tisti, ki jih imajo radi in ki jih nočejo izgubiti, sedijo ob postelji in se z njimi pogovarjajo? To je njihova zadnja in edina sreča v nesreči.

Ali ste za evtanazijo ali proti njej, je odvisno od tega, ali hočete verjeti, da človek v brezizhodni komi sliši in razume tistega, ki se ob njegovi postelji z njim pogovarja.

Kdo ve koliko bolnikov evtanazirajo s tihim - ilegalnim, da se razumemo! - sporazumom med zdravnikom in svojci, ne da bi to kdorkoli drug izvedel?

Evtanazija ni stvar javne etike, temveč posameznikove. A smrt je pač tabu, prastrah: lepe duše mislijo, da se morajo glede teh temeljnih zadev odločati v imenu vseh in jih za vsak primer kar prepovedati!

Zakonsko urejena evtanazija bi ljudem dajala možnost izbire. Spoštujmo voljo človeka, ki se hoče pogovarjati z rastlino, ki je bila prej ljubljen človek. Toda spoštujmo tudi voljo tistega, ki si želi, da bi bilo vsega tega sranja, ki se mu je včasih reklo življenje, za bližnjega čim prej konec.

Tudi zdravnikov ne bi smeli siliti - če tega nočejo - v nepotrebno soočanje s še več trpljenja, kot ga tako ali tako vidijo vsak dan že po defaultu.

Nočem se glede evtanazije delati pametnega. Kot rečeno, o tem imam mnenje - vendar ne vem, kako bi sam razmišljal in ravnal v konkretni situaciji, če bi me to enkrat doletelo. Bodisi v postelji ali ob njej.