Frank Zappa ali Rojstvo komedije iz duha glasbe

V ponedeljek sem bil gost pri Branetu Rončelu na Valu 202. Njegova oddaja je posvečena jazzu, vendar sem bil tam na temo Franka Zappe in njegovih Mothers of Invention.

Pravzaprav je šlo za Grandmothers of Invention, ki so sinoči v Kinu Šiška - na čelu z dvema preživelima članoma (in nekaj “vnuki”) s konca 60. in z začetka 70 - oživljali duha že devetnajst let pokojnega FZ.

Bunk Gardner, vodja in poleg Dona Prestona pobudnik Grandmothersov, je star že 81 let in je prava babica.

Malo prestar sem že, da bi ljudem težil z Zappo - beri: jih poskušal navdušiti za njegovo glasbo. To sem v življenju počel še prepogosto (in le malokoga se je prijelo). Včasih sem na žurih - ko so si ljudje želeli slišati karkoli poslušljivejšega - uzurpiral gramofon in s pedagoškimi nameni vrtel svoje najljubše plošče in komade od Zappe. Bil sem trmast. Dokler me niso nesli ven, se nisem hotel sprijazniti z nerazumevanjem in nezainteresiranostjo ljubiteljev The Final Countdown od Europe. (Dobro, kakšni punci na ljubo sem še kdaj dal gor Sade ali Viktor Lazlo.) Nisem in nisem mogel razumeti, da se ljudje upirajo glasbi, ki mi je na izhodišču Buldožerjev pri trinajstih letih spremenila življenje pri šestnajstih.

Ali lahko dandanes glasba mladini spremeni življenje? Mislim, ali ga lahko spremeni v tem smislu, da mladega, dojemljivega, radovednega, odprtega, še nepopisanega, učečega in iščočega (se) človeka odločilno usmeri v neko duhovno, kulturno, mentalno, morda celo karakterno sfero, ki bi trajneje zaznamovala njegovo življenje, četudi se pozneje ne bo ukvarjal z glasbo bolj kot magari strasten poslušalec?

Ne sprašujem se, ali lahko najstnik odkrije Franka Zappo. (Najbrž ne. Težko.) Pa saj ne gre za Zappo. Sprašujem se, kaj lahko sploh odkrije? Ali ga lahko - verjetno v še rosnejših letih kot najstniških - zaznamujejo recimo Justin Bieber, One Direction ali mogoče Taylor Swift ali karkoli že poslušajo?

Ljudje iz približno iste generacije kot jaz, ki imajo že nekoliko starejše otroke - moja dva sta komaj prerasla Čuke (ki jih cenim) in poslušata neumnosti, ki jih spušča v eter Denis Avdić, bog pomagaj -, mi razlagajo, da zna mularija prisluhniti vsemu. Seveda pa jih v glavnem ne zanima ravno tisti stari, domnevno kvalitetni pop/rock, ki je (bil) všeč njihovim staršem.

Nočem se zgražati nad glasbenim okusom mladih. Ne napovedujem apokalipse, ker je veliko slovenske mladine mahnjene na isto glasbo kot njihovi starši - namreč na Modrijane. Glasba po mojem ni tako pomemben družbeni faktor, da bi lahko iz tega delali ne vem kakšne zaključke o turobni prihodnosti.

Je pa to vsekakor fenomen.

Glavni očitek, ki jih stari prdci radi serviramo na račun današnje popularne (ali celo slovenske) glasbe, so vsesplošen in drastičen padec kvalitete. To ni čisto res - če ni celo neumnost. Toda še bolj zgrešen je očitek, da današnjo glasbo spremlja poneumljanje - beri: dezangažma, pasivnost, navajanje na brezbrižnost, pišmevuharstvo in apatija. To lahko reče samo nekdo, ki je enkrat za vselej prepričan, da je glasba orodje družbenega boja. To definitivno več ni. Danes ni več glasbenega uporništva. Ni Lennona, ni Zappe, ni hipijev. Živi so samo še olikani stari gospodije à la Zeppelini, Floydi ali Leonard Cohen. Tudi punk je mrtev (hvala bogu). Namesto njih imamo Anonymuse in Occupy Wall Street (in Združeno levico v parlamentu).

Mislim, da so zgoraj omenjeni približno enako učinkoviti v političnem smislu kot so nekoč bili bendi in glasbena gibanja - seveda pa so neskončno bolj neposlušljivi od najbolj bizarnega nakladanja, ki si ga je Zappa drznil kdaj odpredavati v živo in posneti - ali recimo od Working Class Hero od Lennona.

PS: “But you’re still fucking peasant as far as I can see.”