Gustinčič v večnem desku
Z Jurijem Gustinčičem je odšel v večno centralno redakcijo stari, starinski, zastareli, démodé model novinarja, ki ve veliko, a pove malo - ker ni prepričan, ker ni preverljivo, ker se ne spodobi, ker ni njegova stvar, ker nima smisla, ker ni bistveno.
Kadar novinarji govorimo o osebnih in družbenih vzgibih za svoje početje in poklic, ponavadi ponosno in patetično naštevamo razloge, zakaj je dobro neizprosno in trmasto objavljati novice, dejstva, mnenja in stališča.
Toda skoraj nikoli ne govorimo o tem, zakaj, česa konkretno in kdaj, v katerih primerih pa nečesa ni treba ali ne smemo objaviti. Ali še huje: nikoli o tem, da nečesa ne bi bilo treba ali ne bi smeli.
Skrivnost uspeha Jurija Gustinčiča, da je bil navidez vsem zgled, je bila v tem, da je veliko vedel, a malo povedal. Znal se je omejiti na tisto, za kar je mislil, da je primerno povedati.
Za definicijo dandanes diskreditiranega pojma primernosti ponovno razmislite o motu - prav tako zastarelem, seveda - tiskanega New York Timesa: “All the news that’s fit to print.”
Občudovanje Jurija Gustinčiča se mi je vedno zdelo malo sumljivo. Ne seveda zato, ker si tega ne bi zaslužil, temveč zato, ker je zvenelo neiskreno. Če nekoga občuduješ, ne moreš samo govoričiti o njegovih sposobnostih, znanju, moralni drži ali magari veličini, temveč si ga jemlješ za zgled. Naravnost povedano: hočeš ga posnemati.
Mlajši kolegi pa Gustinčiča niso posnemali, temveč so ga dojemali kot samoumeven, a v resnici za lase privlečen argument, da so novinarji njegovega kova lahko nekaj pomenili in uspevali samo v kontekstu in sistemu starih medijev v zlatih časih, ko za novinarje še ni bilo nobenih omejitev - ne ekonomskih, v redakcijah, ne intelektualnih, interesnih, na strani bralcev.
Bile so seveda ideološke omejitve, a kaj bi to. Če je človek bil pokončen kot Gustinčič, je lahko ohranil dostojanstvo in profesionalnost. Predvsem nekoč ni bilo interneta.
Jurij Gustinčič ni bil najbolj cenjen samo zato, ker je med vsemi novinarji stare šole dočakal daleč najvišjo starost. Mnogi njegovi kolegi, sicer za kakšno generacijo mlajši, so odšli že dolgo pred njim. Toda on je bil ob svoji prijazni pojavi in persistentni prisotnosti tudi najbolj kooperativen. Vedno je znal vse povedati med vrsticami, tudi kritičnega o današnjih medijih. Zato so ga imeli radi in cenili tudi tisti, ki sicer nočejo slišati ničesar kritičnega na svoj račun. Sami so to ponavadi pripisali njegovi kredibilnosti, sam pa si to raje razlagam, da ga niso dobro razumeli.
Če odštejemo razburljive biografske podrobnosti Gustinčičevih staršev, odraščanje v Sovjetski zvezi, obiskovanje Šostakovičevih klavirskih recitalov in gone with the wind od gruzijske radijske postaje do osvoboditve Beograda, si Gustinčič ni nabiral takih izkušenj, ki si jih ne bi mogli nabrati tudi današnji novinarji. Bolj kot to, da je bil iz nekih drugih časov, je bila njegova izjemnost v tem, da je znal v svetu (novinarstva) gledati okrog sebe in posnemati druge.
Vsi smo cenili to njegovo treznost in zadržanost, ki se ju je navzel - ali ju sam pri sebi vsaj izpopolnil kot temeljno novinarsko vodilo - v tujini, kamor ga je vodila profesionalna pot. Toda nihče ni hotel posnemati Gustinčiča. Raje so ga vsi samo občudovali. Razumem, morali bi ga posnemati vsi, ker samo tako bi to imelo smisel. Vsi ali nobeden. Treznost in zadržanost bi morali obstajati v naravi medijev, ne pa kot privid iz starih časov, ki se pri današnjem pehanjem za aktualnostjo, razburljivostjo in izvirnostjo novic in mnenj ne obnese.
Profesionalno jesen življenja je Jurij Gustinčič preživel aktivno in požel zasluženi prestiž. Toda njegova tragika je v tem, da je v kontekstu slovenskih novinarskih fantazem postal nekaj posebnega, izjemnega. Gustinčič bi moral biti norma, ne pa izjema. In bi tudi lahko bil, če se to ne bi zdelo vsem nemogoče.
