Je suis comme je suis po mariborsko: sn, kaki sn
Lokalne volitve so - lokalne. Nepomembne in neresne. V bistvu so samo freakshow, ki legitimira čudaško idejo razdelitve Slovenije na 205 (zdaj že 212) občin, in socialna terapija za osebnostne probleme prepotentnih in/ali dobronamernih.
Za žalujoče ostale pa so dobra zabava.
Ne pomnim, da bi mediji kot sicer varljivo merilo za javno pozornost posvečali lokalnim volitvam toliko časa in truda kot letos. Klavrna volilna udeležba dokazuje, da ljudi ne zanima preveč, kdo bo njihov kralj na Betajnovi ali v drugi skrajnosti Martin Kačur. In le zakaj jih tudi bi? Kdorkoli že je bil izvoljen ali še bo v drugem krogu, bo v vsakem primeru kralj na Betajnovi ali Martin Kačur - in jasno je, da večina normalnih delovnih ljudi in občanov nima prepričljivega motiva za uveljavljanje pravice do izbire svojega kralja na Betajnovi ali Martina Kačurja.
Predvidljiva bizarnost, pritlehnost in nekulturnost lokalnih volitev ali v najboljšem primeru z realnostjo skregana idealistična vnema kandidatov pa je na ozadju načelnega in posplošenega pravičništva, moralne panike, zgroženosti - kar seveda ne izključuje brezbrižnosti - idealna priložnost za še malo več medijskega senzacionalizma.
Ironično je, da Maribor že od radarskih vstaj pred dvema letoma ni bil tako v središču pozornost kot zdaj, ko se v drugem krogu merita takrat odžagani župan in sedanji, ki ga je na funkcijo naplavil taisti kmečki punt na Levem bregu (Drave).
Županski playoff v Mariboru je po eni strani zanimiv zato, ker zastavlja zagonetna politološka in psihološka vprašanja o krivdi in grehu, zaslugah in rehabilitaciji, volji do moči in sami môči - pa tudi o tem, kako se znebiti politika in obenem dobiti zagotovila, da se ne bo vrnil, ne da bi ga bilo treba zato deportirati na Antarktiko (ali strpati v zapor).
Glavna lokalna znamenitost mariborskih volitev pa je za medije preprosto dejstvo, da se dogajajo v Mariboru. Županske volitve v Mariboru so že po defaultu smešne - beri: senzacionalne, populistične in obetavne, da bodo dale dobre ratinge - na podoben način, kot se slabi slovenski scenaristi zatečejo k štajerskemu dialektu, kadar jim zmanjka idej za res dobre duhovitosti.
Štajerščina je v tem smislu nekaj takega kot posnet smeh v humorističnih serijah. Dodaš “čuj” ali “toti” ali nekaj takega, pa je takoj smešno - tudi če ni. (In ponavadi seveda ni.)
Nekaj je zagotovo na tem - pa ne zato, ker bi bila kvazipravilna, afektirana osrednjeslovenska izgovorjava, kakršno učijo lektorji na RTV Slovenija, nekakšna norma, ki bi se je morali držati vsi od Pirana do Goričkega in od Vinice do Rateč.
Rad imam mariborščino. Imam jo v ušesih. Če se potrudim, jo še vedno znam skoraj brezhibno.
Kljub temu pa si ne morem kaj, da predvolilnih soočenj med Kanglerjem in Fištravcem ne bi dojemal kot kak talkshow Tadeja Toša - ta ima vsaj posluh, ker je pač Štajerc -, ker óbadva ták lépo govorita, ne?
Roko na srce - no, na uho -, človek s posluhom za tamkajšnje narečne nianse bo zaznal razliko med Kanglerjevo gmajn govorico nižjega srednjega sloja iz podravskih primestij in Fištravčevo kvazikultivirano izreko tako rekoč Rive gauche inteligence.
To se vam morda zdi smešno, a da ne bo pomote: mislim resno. Še več, zaskrbljen sem! George Orwell je v znamenitem spisu Politics and the English Language napisal: “[Angleški jezik] postaja grd in nenatančen, ker nespametno razmišljamo. Toda obenem je prav zanemarjenost našega jezika tisto, kar nas navaja, da nespametno razmišljamo.”
Resno! Ali lahko cenimo politika, ki se pri svojih javnih nastopih ne potrudi niti toliko, da bi govoril kolikor-toliko pravilno slovenščino? Ga lahko imamo za kredibilnega? Mu lahko verjamemo? Ali pa je dialekt samo specialna piarovska metoda - ki se je ni treba naučiti: je suis comme je suis, just act naturally - za doseganje lokalnega prebivalstva?
V vsaki stvari je nekaj zanimivega. Celo v lokalnih volitvah.
