Kaj se lahko naučimo od Tima Cooka
Samorazkritje Applovega šefa Tima Cooka, da je gej, ni kar tako. Mnogi znani in vplivni so že obelodanili svojo spolno usmeritev, a le redkokdo iz sveta visokega biznisa - in definitivno še nihče, ki bi bil predsednik uprave največje, najbogatejše, najbolj priljubljene in najbolj cenjene firme na svetu.
Tako psihološko kot čisto biološko, evolucijsko gledano se mi zdi homoseksualnost velika uganka. Zakaj? Vedno me je zanimalo, toda nikoli se nisem s tem vprašanjem obremenjeval. Moje zlato pravilo se glasi: sprejemljivo je vse, kar se nekdo spomni, si zaželi, se mu zahoče, mu ustreza - duhovno, materialno, telesno -, če le s tem nikomur ne škodi. In le kako bi lahko seks in/ali ljubezen med dvema človekoma, pa čeprav istega spola, komurkoli škodila?
Če ne upoštevam, da je tu in tam kak mačističen kmetavzar za mano požvižgal ali mi od daleč pomežiknil, ko sem bil star šestnajst ali osemnajst let in nežnega obraza, golobrad, prijetno polnih ličk in polnih ustnic - predvsem pa z za fanta domnevno predolgimi lasmi -, sem svojo edino homoerotično izkušnjo doživel že pri štirinajstih. In še to ni bila izkušnja v pravem smislu. V bistvu sem tako rekoč spoznal, da geji res obstajajo - pa četudi po pomoti.
Na šolskem plesu sva sedela s sošolcem ob strani in gledala tisto benigno, kontrolirano zabavo, kakršna je bila po mnenju takratnih šolskih oblasti primerna za pubertetnike. Višek dekadence je bilo to, da je bil razred zatemnjen in da so brlele tri barvaste žarnice.
Vroče mi je, je rekel sošolec. Meni tudi, sem odgovoril, ne da bi odvrnil pogled od mirnega plesnega vrveža. Najbrž sem razmišljal, katero sošolko bi vprašal, ali bi plesala z mano, ali pa zbiral pogum, če sem že vedel, katero.
Potipaj mi čelo, kako sem poten, je nadaljeval sošolec. Saj verjamem, sem odvrnil in se še naprej nisem zanj zmenil. Potem pa je me je nenadoma prijel za zapestje in si dal mojo dlan na čelo, še preden sem utegnil reagirati. Ja, no, v redu, daj mir, sem sitno rekel in odtegnil roko nazaj in pomislil, aha, to je to, on je eden od teh.
Ne spomnim se točno, kateri izraz sem imel takrat v glavi za homoseksualca, toda zelo verjetno je bil v mojem okolju uveljavljen izraz peder. Družba pač. Prisežem pa, da doma nikoli nisem slišal nič slabega in grdega o homoseksualcih. Nekako instinktivno pa sem vedel ali vsaj čutil, da to ni zame.
Po osnovni šoli tega fanta nisem več nikoli videl. Zelo verjetno je, da sem mu takrat po krivici pripisal homoseksualnost, ker sem bil enako mlad in nor ali neveden in socialno še nevešč človeških stikov kot on sam, ki je morda samo poskušal biti bolj zaupljiv in prijazen, kot sem od njega pričakoval. Kako malo je treba, da človeka napačno presodimo - celo, ko smo odrasli.
Za istospolne je po mojem nezaslužena kazen, da so svet - večji ali manjši krog ljudi okrog sebe - primorani obvestiti o svojih seksualnih preferencah, če želijo živeti sproščeno življenje, v skladu z elementarno poštenostjo do samih sebe. Ne smemo jim zameriti, da noben (normalen) heteroseksualec ne hodi naokoli in razglaša svojih spolnih nagnjenj. Svet je pač tako narejen. Oni so izjeme.
Tim Cook je v tekstu, ki ga je ob samorazkritju objavil v Businessweeku, napisal, da je zanj “največji božji dar, da je gej”.
Kdo bi se lahko prepiral s to izjavo, ki je o veri povedala več pozitivnega in hvalevrednega kot pa katerakoli revolucionarna, navidez revolucionarna ali vsaj presenetljiva izjava papeža Frančiška?
Cookovo samorazkritje pa je pomembno še zaradi nečesa: pravi, da se nima za aktivista in da mu zasebnost veliko pomeni - toda če lahko njegovo priznanje komurkoli pomaga, da bo razčistil sam pri sebi, kdo je in kaj je, ali terjal od družbe več strpnosti, potem je to vredno storiti.
Verjetno je s tem neaktivizmom, nevsiljivostjo, neegocentričnostjo naredil za svojo stvar še več kot s svojim statusom. Od Cooka se lahko veliko naučimo - ne glede na spolne preference.
