Kako je Ikea obkolila Slovenijo
V Ikei sem pred nekaj leti doživel epifanijo o slovenstvu in globalizaciji. Kot vsak zaveden državljan, ki ve, za kaj so dela prosti dnevi, sem šel kupit nekaj domnevno cenenih in nujnih gospodinjskih malenkosti.
Šel sem v Avstrijo, skorajda na lokacijo, kjer so nekoč ustoličevali protoslovenske kneze, v najbližjo od 350 veleblagovnic v lasti petega ali enajstega ali 146. najbogatejšega človeka na svetu. (Po različnih podatkih, prava reč). V kafeteriji so stregli Tschewaptschitsche. In kot da že to ne bi bilo dovolj, je en sin hotel razšraufati vse, kar mu je prišlo pod roke, drugi pa je na dan slovenske samostojnosti mahal z izpuljenim šopom švedskih zastavic. Pravkar je umrla Farrah Fawcet, pozno zvečer pa še Michael Jackson.
Ikea je velika slovenska frustracija. Da je v Sloveniji ni, je dokaz, da še nismo zares na zemljevidu sveta. Še tem večje ponižanje pa je, da so Ikeino trgovino pravkar odprli na Hrvaškem.
Osamosvojitev, mednarodno priznanje, članstvo v OZN, EU, NATO, Clintonov obisk, srečanje Bush/Putin, OVSE, evro, predsedovanje EU itd. - vse te pomembne stvari so imele svojo politično simbolno težo in praktične posledice, v dobrem in slabem. Toda na psihološkem nivoju so delovale na Slovence kot spodbuda za izgrajevanje nacionalne identitete na popolnoma enak način kot prijazne in/ali razveseljive trivialnosti, da smo dobili internetno domeno, da nam je Lonely Planet namenil lepe besede kot zanimivi destinaciji ali da imajo Perpetuum Jazzile na YouTubu večmilijonski obisk.
Kot sem namignil prejšnji teden, gre to navdušenje, da nas poznajo, tako daleč, da video z medvedom, ki je iz vode rešil vrano, ali posnetek psa, ki je omedlel od sreče, ko je po dolgih letih zagledal gospodarico, zaideta v etablirane medije kot omembe vredni zanimivosti samo zato, ker sta ju posnela Slovenec v Budimpešti oz. Američanka, poročena s Slovencem.
Ni zdravila za mentaliteto ljudi, ki so se morali poniževati s švercanjem kavbojk čez mejo. Jugoslavija je bila čisto v redu. Problem je bil le v tem, da nismo imeli levisk. In bil je bistven napredek, ko so jih začeli delati v Varteksu. Ali golfe v Vogošću.
Danes pa ta prekleta Ikea noče in noče k nam!
Slovenska potreba po samopotrjevanju z Ikeo je tako pervertirana, da je bil razlog za ponos celo to, iz česar sta krivica in ponižanje izhajala: v starih časih, ko je bila edina Ikeina trgovina daleč naokoli v Grazu, je bilo naravnost tolažilno jemati na znanje, da se tam tare več slovenskih kupcev kot pa hrvaških ali celo avstrijskih! Zdaj, ko so trgovine v bližini že štiri, pa so mediji - ob odprtju v Zagrebu - izumili kliše, da je Slovenija “obkoljena” z Ikeami! Obkoljena!
A ne glede na te kolektivne podzavestnostne bizarnosti je vendarle nekaj na tem. Slovenska strategija komercialnega pokra je bolj nespametna kot v državah, od katerih smo obkoljeni.
Če odštejemo ambicijo pred nekaj leti, da bi slovensko čast Ikeinega prihoda na naš trg rešila Komenda, je to še posebej očitno v Ljubljani. V Zagrebu so jim zemljišče za trgovino prodali za skoraj desetkrat nižjo ceno, kot jo je zahteval Janković - da ne omenjamo prav tolikokrat daljših birokratskih postopkov, ki bi bili potrebni za zgraditev in odprtje objekta.
Pa saj to ni nič novega. Ko so se v MOL pred kakšnimi desetimi leti prepirali o prostorskem planu, ki bi Sparu omogočil gradnjo večnamenskega centra nekje v Šiški - tam, kjer danes stojijo (guess what) Celovški dvori -, je takrat že nekdanja županja Vika Potočnik argumentirala nasprotovanje gradnji z besedami, da si nikar ne delajmo utvar, ker da nam trgovci tako ali tako hočejo samo denar potegniti iz žepov.
Ikea daje ljudem zadoščenje z zadovoljivo kvaliteto za zadovoljivo ceno - le Slovencem se zdi zamalo, da jim ne daje tudi zadovoljivega občutka nacionalne identitete. Dejstvo, da velja v EU prost pretok blaga in storitev, je v bistvu filozofski namig, ki ga Slovenci ne razumejo. Ni važno, kje kupuješ - da si le dobil zadovoljivo kvaliteto za zadovoljivo ceno.
