Lekcija o domaćici, vegeti, bajaderi, ledenih kockah ...

Če bi privatizacijo razumeli v duhu kitajske prispodobe z mačko - “komunistko” ali ne, da le lovi miši -, bi nam bilo vse jasno. Toda Slovenci smo polni sebe kot Fructalov sok - ki je sicer srbski -, medtem ko nam pragmatizem žal ne gre od rok.

Hrvati so najprej kupili Mercator, zdaj pa še Žito. Ampak bodimo bolj natančni: Mercator je kupil Agrokor, Žito pa Podravka, ki sta slučajno hrvaška. Hočem reči, da ne glede na iztrženo ceno - v prvem primeru slabo, v drugem dobro - prevzema nista gospodarski katastrofi, temveč nacionalni sramoti. Mislim, tako na to gledamo in iščemo ekonomsko-politične izgovore, ker nas je sram, da ne znamo bolje.

Varuhi, tako imenovanega nacionalnega interesa - ki ga je treba razumeti ne samo kot ekonomsko kategorijo, temveč tudi kot psihološko, identitetno vprašanje, vprašanje ponosa vsakega človeka, ki se počuti tu doma - so zgroženi nad dejstvom, da slabo ali vsaj slabše razvita država s tako rekoč arogantno vehemenco kupuje nekoč uspešna podjetja dobro ali vsaj bolje razvite države.

Niso Hrvati arogantni, arogantni smo Slovenci. Predvsem pa domišljavi. Rabimo kratko lekcijo iz hrvaške prehrambene industrije in zgodovine nepozabnih blagovnih znamk.

Če že ne znamo biti pragmatični, pa smo lahko vsaj toliko pošteni, da priznamo, da so bili Ledovi sladoledi od nekdaj boljši od kateregakoli slovenskega. Planica? Super, ampak Ljubljanske mlekarne iz tega niso znale narediti sproti posodobljene blagovne znamke, ki bi presegala trobarvno opeko za v zmrzovalnik. Višek napredka je bila uvedba plastičnih banjic. Blagovno znamko lučka so tako rekoč puščali propadati. Na svetu je po mojem na milijone sladoledov z različnimi okusi, prelivi in posipi na lesenih palčkah, samo v LM si jih niso znali izmisliti več kot toliko, kot ima povprečna slovenska družina otrok.

Prav jim je, da jih je kupil Lactalis. No, čakam, da se bo to kje poznalo.

Zanimajo me sladoledi, ne plače in zaposlenost. Pardon, pragmatičen sem, saj pravim.

Več kot Kraševih sladkarij ste verjetno pojedli samo Milkinih. In še ta si kot multinacionalka vsakih nekaj mesecev izmisli novo čokolado (in še malo zmanjša neto težo). Po drugi strani pa se glede na starost zagotovo spomnite, da je denimo domaćica že 10, 20, 30, 40 let ista. Za novodobne fanatike in snobe so dodali še polnozrnato varianto in preliv s temno čokolado, sicer pa so okus, ugriz, redilnost isti kot leta 1970. Ali pa bajadera. Ali pa ledene kocke.

Hrvati imajo to za Slovence čudežno, a ne nadčloveško sposobnost, da ne spreminjajo izdelkov oziroma blagovnih znamk, ki funkcionirajo, in da znajo z njimi ravnati. Spomnite se vegete, eva sardin, gavrilovićeve paštete, pa še česa… - in še enkrat pošteno razmislite, zakaj bi bilo nelogično ali celo sramotno, da hrvaško prehrambeno podjetje kupi slovensko prehrambeno podjetje.

Katerih slovenskih prehrambenih blagovnih znamk se spomnite? Vam bom kar sam povedal: cockte, argete, planice in gorenjke - Hrvati pa jih imajo na ducate.

Seveda je pri teh prevzemih pomembno tudi marsikaj, ožje gledano, ekonomskega in političnega. Toda z brand menedžmentom še nismo izčrpali vseh psiholoških razlag, da zakaj se to dogaja v smeri oni-nas in ne mi-njih.

Hrvati si pač upajo. Ni jim mar, da so kot država, objektivno gledano, ekonomsko in razvojno, na slabšem kot mi. Ne počutijo in nimajo se kot/za uboge pare, angleško underdogs, tako kot Slovenci. Imajo dovolj samozavesti, da si upajo lastniško, ekonomsko naskakovati nekoč razvitejše, danes pa na lovorikah počivajoče Slovence. Obenem pa se realno in realistično zavedajo, da imajo dobre blagovne znamke.

Ker zakaj pa ne? Kdor ne poskusi, ne bo nikoli vedel. Ampak ne, za nas to ni. Bog ne daj, da bi eksperimentirali.