Lepo je biti disident, še lepše pa poslanec
Za izjavo tedna - ki ga sicer še ni konec, ampak stavim, da boljše ne bo - razglašam navidez neopazno in med presledke in podvprašanja skrito pripombo Miha Kovača v Odmevih, da je Stranka Mira Cerarja “medijski konstrukt.”
Ko v Odmevih zagledam Miho Kovača in Bernarda Nežmaha (kot ta torek), vedno zavijem z očmi. Da ne bo pomote: rad jima prisluhnem, ker oba vesta, kaj govorita, in tudi govorita pametno. A po zaslugi uredništva edine televizijske informativne oddaje, ki jo je v Sloveniji še vredno gledati, delujeta kot levi in desni razbojnik. Še več: mišljena sta kot levi in desni razbojnik.
Nihče več ne ve, zakaj je Kovač levi, Nežmah pa desni - toda to je pač v skladu z napol napisanimi in še manj argumentiranimi pravili RTV Slovenija za porazdeljevanje političnih vlog vabljenih komentatorjev. Nežmah in Kovač sta potisnjena vsak v svojo režijsko, dramaturško, igralsko, navidez nadpolitično vlogo dopolnjevanja osrednje, simbolično odsotne figure križanega. Treba je reči, da jo igrata po svoji vesti - toda že dejstvo, da jo sprejemata, nehote potrjuje trditev, da je SMC medijski konstrukt. Pa da ne bo kdo mislil, da je medijski konstrukt samo Cerarjeva stranka. V Sloveniji je politika sama medijski konstrukt.
Poglejmo eklatanten primer: izstop Bojana Dobovška iz SMC.
Dobovšek je izstopil iz stranke v nedeljo zvečer - no, takrat se je to vsaj razvedelo. Novica se je ne samo razširila tako hitro, ampak je tudi po intenzivnosti dobila tak pospešek, kot da so se opozicijski teroristi z ugrabljenim letalom, polnim nedolžnih volilcev, zaleteli v sedež SMC, kjer je pravkar potekala plenarna seja.
Mediji so začeli tekmovati, kdo bo novico bolje in pogosteje updatal in kdo bo zanesljiveje uganil, kaj se v resnici razlog za katastrofo, ki je doletela stranko in posledično tudi drhtečo domovino.
Da narediš iz muhe slona, moraš kot urednik verjeti, da so naslednje predpostavke neizpodbitne resnice:
- da je Dobovšek, objektivno vzeto, tako pomemben in ugleden član SMC, da ji njegov izstop lahko povzroči operativno, moralno in volilno škodo;
- da se z zgornjo predpostavko oziroma resnico strinjajo tudi bralci in gledalci medijev in da je njihovo zanimanje - da ne rečem strah in trepet - za to novico mogoče potešiti samo z intenzivnim poročanjem in ugibanjem o pravih vzrokih, seveda pa tudi z napovedovanjem prihodnosti nesrečne SMC;
- da pri vsem tem ne gre samo za enega človeka (ki je komajda postal politik in še to komaj) in eno stranko (čeprav vladno, zmagovalko volitev), temveč za širšo problematiko strankarske politike, politične higiene in vodenja države;
- da je izstop poljubnega in konkretnega strankarskega veljaka iz poljubne in konkretne stranke samo dokaz za stanje, o katerem in o kakršnem mediji že dolgo, predolgo govorijo, pa se za to očitno nihče ne zmeni.
Sam o Bojanu Dobovšku nimam posebnega mnenja - no, vsaj doslej ga nisem imel -, pa vendar (ali ravno zato) sem prepričan, da je bil ta pripetljaj napihnjen do neslutenih razsežnosti.
Šlo je za senzacionalizem. Mediji so nam s tem hoteli dopovedati, da je v Sloveniji tako hudo, da noben poštenjak ne zdrži v politiki več kot mesec ali dva. To je morda celo res, vendar ostaja dejstvo, da so nam to hoteli dopovedati z lažjo - ker kaj je drugega kot laž, če govoriš resnico tako, da jo izkriviš do neprepoznavnih proporcev. Ustvarjanje zmede je učinkovitejše od vsake cenzure.
In če vam beseda laž ni všeč, če se vam zdi pretirana, vam predlagam alternativo: drama okrog Dobovškovega izstopa iz SMC je bila medijski konstrukt.
Samo za dva človeka vem - prvi sem bil jaz, potem pa še Nataša Briški (oba na twitterju, kje pa drugje) -, ki sta se vprašala, kako je mogoče, da Dobovšek izstopi iz SMC, namerava pa ostati v poslanski skupini.
In to, kar je ostalo zamolčano, je samo še pika na i v tem medijskem konstruktu: lepo je biti disident, toda še lepše je biti v parlamentu.
