Maribor je Slovenija - samo bolj fejst nor

Moj najljubši Predinov komad je bil dolgo časa Praslovan, potem pa ga je po kakšnih dvajsetih letih izpodrinil Maribor je nor (1998). Očitno se je res nekaj naselilo v naših genih.

Zdaj je spet aktualen. Še bolj. Prva stvar, ki sem jo naredil, ko sem izvedel za občinski bankrot, je bila namreč ta, da sem ga po dolgem času šel poslušat. Reči moram, da je deloval zelo pomirjevalno, tolažilno, tako rekoč terapevtsko. Priporočam vsem.

Pri vsej medijski pozornosti, ki je je bil Maribor te dni deležen, je ostalo ob strani vprašanje, kako se je lahko Fištravec - pustimo zdaj protikandidata Kanglerja - še do pred dvema mesecema, ko je bil v drugem krogu izvoljen za župana, delal, kot da se z mariborskimi financami nič ne dogaja.

Moja teorija je, da je hotel biti izvoljen in da bankrot pač ni priljubljena tema v predvolilni kampanji.

Iz nenadne rešitve, ki jo je domnevno našel, pa sklepam, da je bilo vse skupaj javnomnenjska akrobacija, s katero je Fištravec - > kot že mnogi Mariborčani pred njim, pa ne samo župani - poskusil opozoriti državo na problematiko mesta, prepuščenega samemu sebi in svoji bedni socialni in gospodarski strukturi.

Tako imenovana Ljubljana je bila za Štajerce tako rekoč od nekdaj priročen dežurni krivec za vse težave, s katerimi se je Maribor po osamosvojitvi soočal. Celo meni samemu se je to tožarjenje zdelo malo smešno.

Prosim, bodite pozorni na časovni kvalifikator: pravim po osamosvojitvi, ne od krize naprej.

Mariborčanom se opravičujem za nazaj. Na določen način, ki sem ga šele zdaj spregledal, je bila res država kriva.

Mariboru je šlo slabo že takrat, ko se je še zdelo, da gre Sloveniji dobro. Poudarjam: zdelo! Danes je vsakomur jasno, da se kriza v Sloveniji ni začela 15. septembra 2008 z bankrotom Lehman Brothersov. To nas je kvečjemu pahnilo v spiralo, na katero pa že prej nismo bili pripravljeni.

Razlogi za slovensko zavoženost so starejši. Če bi bili pametnejši, bi jih videli v Mariboru. Namesto da bi v njihovih težavah videli resne, splošne, vseslovenske napake - ekonomske, politične, socialne, kulturne napake, celo zmote -, smo videli zanemarljive probleme lokalnih ljudi, ki da se ne znajdejo in pričakujejo pomoč drugih.

Maribor je bil vseh teh dvajset in več let ogledalo Slovenije, ki nam je kazalo prihodnost. Našo skupno prihodnost. Mi pa smo gledali stran.

V Mariboru bi lahko prej kot v Ljubljani ali kjerkoli v Sloveniji videli, da stvari ne delujejo tako, kot smo si zamislili. V Mariboru so propadale cele industrijske panoge - pa smo mislili, da je problem pač v tem, da je bilo tam v najboljših letih veliko industrije. V Mariboru so prej kot drugje začeli padati politični standardi, prej so politiki postajali barabe - pa smo mislili, da je verjetnost, da se čudni modeli zrinejo v politiko, v nesrečnem mestu pač večja kot v civiliziranem centru.

In nenazadnje, v Mariboru so se ljudje uprli najprej - mi pa smo mislili, da se iz trivialnih, četudi upravičenih razlogov upirajo svojemu županu. Ne. Uprli so se Sloveniji, kakršno poznamo.

Nihče ni v Mariboru videl splošnih slovenskih problemov. Ne ti ne jaz, ne profesorji ne komentatorji in ne politiki - ne Kučan ne Drnovšek, ne vsi tisti vmes med njunimi časi in današnjim Cerarjem.

Maribor je veliki poraz slovenskega ekonomskega in političnega modela. Sram nas je lahko.

Ampak zakaj ravno Maribor? Vase zagledana Ljubljana, identificirana z državo, tako ali tako ne vidi dlje kot do Domžal. Maribor pa je edini dovolj velik, da je država v malem in obenem ni država. Maribor je just big enough to fail.

Skratka: “O, moj Maribor je tak fejst nor, / da srcu vse verjame, / ko vino brcne pamet v rit, / ko se mu duša vžge.”