Med nami ni distance

Te dni je nekdo na Facebooku serviral star posnetek z nizozemske televizije: gre za otroško/mladinsko glasbeno prireditev, na kateri je fantič v zgodnjih najstniških letih zapel štikelc o tem, kako je, če imaš dva očeta. Vrstniki v dvorani, tudi precej mlajši, so mu pritegnili, ploskali in poplesavali.

“Ik heb twee vaders / Twee echte vaders / Soms stoer en ook wel streng / Maar we hebben het heel fijn”… - na-na-na, tra-la-la…

Najprej naj bom malo zoprn, beri: politično korekten.

Nizozemska metoda, ki jo opisujem, je teoretično prijazen način podružbljanja tematike istospolnih družin. V bistvu gre za socializacijo, inkulturacijo občutka za drugačnost že pri najmlajših. Le malokdo v mladem občinstvu bo nasprotnik istospolnih zvez, ko odraste.

Seveda pa lahko rečemo, da je to indoktrinacija. Lahko bi celo rekli, da gre za inženiring mladih duš. Kdor je skeptičen do demagogije slogana, na katere se sklicujejo slovenski pobudniki referenduma proti noveli ZZZDR - “Za otroke gre!” -, bo moral vendarle priznati, da je tudi nizozemski pristop demagogija, saj izkorišča simpatičnost, poštenost, iskrenost, nedolžnost, ljubkost, neobremenjenost otrok za doseganje družbenih ciljev.

Res pa je, da pretiravamo s politično korektnostjo. Vedno lahko rečemo, da cilj ne posvečuje sredstev. Lahko pa bi seveda imeli hierarhijo ciljev ali jih med seboj vsaj razlikovali.

Nizozemska je v primerjavi s Slovenijo drug svet. Kot država imajo v primerjavi z nami strašansko daljšo zgodovino, nekoč so bili med večjimi kolonizatorji sveta, večinoma so protestanti, so pa tudi gospodarsko uspešnejši, podjetnejši ter kulturnejši in politično bolj demokratični, liberalnejši.

Pa lahko zaradi vsega tega rečemo, da je Nizozemska od Slovenije tudi naprednejša? Seveda. Pri nas smo malce pozabili, da smo se v nekdanji Jugoslaviji, v danih okvirih in razmerah, Slovenci imeli za najnaprednejše. Veljali smo - in smo tudi dejansko bili - za najbolj delavne, podjetne, demokratične, uspešne.

Ampak primerjali smo se z drugimi republikami, med katerimi so bile nekatere naravnost zaostale. Bili smo prvi na vasi. Z Nizozemsko pa se ne moremo primerjati.

Uganka, ki se zastavlja dvajset, trideset let pozneje, je naslednja: kako se je lahko neka skupnost - prej republika, zdaj država - neglede na primerjave z enimi ali drugimi spremenila iz kolektiva prevladujoče naprednih ljudi v falango med seboj skreganih, med katerimi eni zagovarjajo ekstremno liberalen pristop k reševanju družinske problematike, drugi pa še tem bolj trmasto tradicionalne vrednote?

Ne verjamem, da na Nizozemskem - pri vsem njihovem socialnem liberalizmu, od toleriranja rekreativnih drog in prostitucije kot legitimne podjetniške dejavnosti pa do javnega, tako rekoč etabliranega zagovarjanja istospolnih družin - ne obstajajo tudi ljudje, ki do vsega tega pri njih doma čutijo podoben odpor kot konservativni Slovenci do podobnih, naših ambicij ali celo družbenih projektov. Zagotovo so tudi taki. Ali so jih utišali? Najbrž ne. Niso organizirani? Dvomim. Njihov glas ne seže v deveto vas? To bo.

Nizozemska ima tak imidž. Tam so “vsi” liberalci.

Imidž gor ali dol, razlika med Nizozemci in Slovenci je verjetno tudi v tem, da se mi raje kregamo. Pa ne samo zato, ker bi bili bolj prepirljivi že po naravi in ker bi imeli drugače misleče (in živeče) za čudake ali celo kaj hujšega, ampak predvsem zato, ker smo prepričani, da privatna življenja drugih ljudi vplivajo na to, kako živimo mi sami.

Med nami ni distance. Že fizične ne, kaj šele psihološke. Prepričani smo, da nam nihče ni neznanec, da nam mora biti vsakdo domnevno dober sosed in rojak - kar da pomeni, da bi se moral prilagajati našim predstavam o tem, kako je treba živeti. In to velja tako za liberalce kot konservativce.