Moja beseda večjo težo od sodnikove? Ne, hvala.

Pred časom sem brez razmišljanja sprejel povabilo k sodelovanju na okrogli mizi v okviru Dnevov slovenskih pravnikov. Organizator pripravlja debato na temo morebitnega vpliva medijev na sodniške odločitve. Komaj čakam, da jim nekaj stvari povem - in da jih povejo nekaj oni meni.

Dnevni slovenskih pravnikov bodo oktobra, vendar so na neki način že zdaj in kar naprej - lani, letos, ta mesec, ta teden, danes, jutri. Nenazadnje je countdown ob Janševem odhajanju v zapor eminentno pravniška zadeva, čeprav so se nanjo naložile debele plasti političnih fantazem in socialnih emocij.

In prav te fantazme in emocije so tisto, o čemer se sprašuje vabilo: ali lahko sodniki odmislijo medijske procese, ki potekajo vzporedno z zadevami, v katerih sodijo?

Živimo v družbi, ki jo v veliki meri poganjajo, usmerjajo, interpretirajo pravniki - tožilci, sodniki, odvetniki. In s tem ne mislim na pravne okvire zakonov in pravnega reda nasploh, od ustave pa do najbolj minornega pravilnika. To je tako ali tako ogrodje vsake družbe. Hočem opozoriti na dejstvo, da je slovenski pravni red - z dolžnim spoštovanjem laika - očitno tako nejasen ali vsaj poljuben, da ga morajo pravniki kar naprej razlagati.

Povabili so me kot tako imenovanega mnenjskega voditelja. To bi mi moralo goditi, vendar mi ne sama beseda ne pojem nista všeč. Razumem ju kot definicijo privilegiranca, ki v zameno za svoje zadovoljstvo, da ima njegova beseda neko težo, s pričakovano odgovornostjo zavzema stališča do družbenih problemov, potem pa mu vsi, ki to preberejo, sledijo.

Problem je v tem, da se ne čutim odgovornega za mnenja drugih, četudi se eventualno ravnajo po mojem. Moja odgovornost se konča pri mojem tekstu: poskrbeti moram le za to, da mnenja ne formuliram na napačnih ali irelevantnih dejstvih in da pač ni neumno ali krivično – vpliva pa ni v mojem opisu dela in nalog. Ko je tekst enkrat objavljen, tako rekoč ni več moj. Delajte z njim, kar hočete. To ni moja stvar. Take it or leave it.

Seveda so to samo principi – v praksi pa je drugače. Odnos med mediji in pravniki, na čelu s sodniki, je obenem konkurenčen in simbiotičen. Mediji konzumirajo pravo le v tolikšni meri, kot to ustreza njihovemu prepričanju. Če lahko pravno mnenje podpre njihove trditve, prav - če ne, pa ga zavržejo kot irelevantnega ali z njim polemizirajo. Navidez gre za tekmovanje v tem, kdo bo bolj pameten, kdo bo koga prepričal v svoj prav, kdo bo imel zadnjo besedo.

Tekma vsaj na prvi pogled ni izenačena. Pravniki uživajo prednost domačega terena, njihova beseda je po definiciji zadnja, pa še sodnik je na njihovi strani, da tako rečem. Toda novinarji na drugi strani imajo več kondicije, znajo se bolje izražati, navijači na tribunah pa raje navijajo za njih. Pa vendar je to bolj daj-dam. Bolj gre za zapeljevanje javnega mnenja in prepuščanje zapeljevanju javnega mnenja.

Nekaj je narobe z družbo - na čelu s pravniki in mediji -, ki ne more speljati niti enih navadnih parlamentarnih volitev brez posredovanja ustavnega sodišča. Nekaj je narobe z družbo, ki ne more obsoditi politika in ga poslati v zapor, ne da bi o tem razpravljal ves sodni aparat in mediji do zadnjega pripravnika. Še več! Nekaj je narobe tudi z družbo, ki obsodi politika in ga pošlje v zapor, ne da bi sodni aparat vnaprej preveril, ali je to pravno sploh mogoče na način, kot si je to zamislil, in ali ni ves ta proces posledica sodniške kontaminiranosti z javnim mnenjem.

Znašli smo se v situaciji, ko fantazme in emocije grozijo, da bodo prevagale nad paragrafi. Morda pa problem ni v tem, da sodniki niso imuni na javno mnenje? Morda pa pravo že in the first place sploh ni narejeno tako abstraktno in ni tako distancirano od vsega, kot sem si v svojem skritem občudovanju te znanosti vedno predstavljal?

Rad pišem - a nočem, da bi moja beseda več veljala od sodnikove.