Najdba poškodovane osebe

Nikoli nisem razumel te televizijske licemernosti, da v poročilih striktno uporabljajo frazo “v enem od ljubljanskih lokalov”.

Domnevam, da nočejo nikomur delati zastonj reklame, ker bi to veljalo za prikrito oglaševanje. (Domnevam tudi, da naredijo izjemo in povejo, kje se je to in to zgodilo, če jim plačajo. No, to je pravo prikrito oglaševanje.)

To je neumnost. Če poročajo o premieri v ljubljanski Operi, potem namreč nikoli ne rečejo, da je bila “v eni od ljubljanskih opernih dvoran”.

A kakor hitro so v torek zvečer ustrelili prof. dr. Janka Jamnika, direktorja Kemijskega inštituta, so tako televizije kot drugi mediji vsevprek jasno in glasno omenjali, da se je zločin zgodil pred restavracijo Via Bona.

Saj ne, da ne bi smeli - ampak čudno pa je. Nič hudega sluteči lokal so s tem spravili na slab glas, čeprav je povezava med tragičnim dogodkom in lokacijo po doslej znanih podatkih zgolj naključna.

Verjetno so si z objavo lokacije hoteli dati duška, ker policiji na ljubo - s katero morajo biti v dobrih odnosih, če hočejo priti do informacij - niso objavili imena žrtve.

V Sloveniji imamo čudaško zakonodajo glede tega: varstvo osebnih podatkov in zaščita svojcev sta nedotakljivi vrednoti, ki ju mediji dosledno spoštujejo.

Spremljal sem poročanje o tem, da so pred Vio Bono “odjeknili” streli in da je dogodek “odjeknil” na Kemijskem inštitutu, že od torka zvečer. Kot vsak človek z internetno povezavo, spletnim brskalnikom in vsaj osnovnošolskim poznavanjem delovanja Googla sem lahko izvedel, za koga točno gre - ampak mediji o identiteti žrtve niso niti črhnili. Proti katerim mlinom na veter se s tem borijo?

V sredo dopoldan ugotavljam, da so edino Slovenske novice objavile, da gre za Janka Jamnika.

Pravim čudaška zakonodaja: nikomur ni lahko, če ga ustrelijo ali če se ponesreči, tudi svojcem ne - ampak pri vsem tem je poročanje medijev z imenom in priimkom žrtve še najmanj huda stvar, ki se mu/jim je lahko pripetila.

Čudaška pravim tudi zato, ker so žrtev našli na tleh v luži krvi in s kroglo v glavi - poročajo pa o “najdbi poškodovane osebe”. Najdba poškodovane osebe? Človeka skoraj ubijejo, oni pa hočejo biti uvidevni in olikani in ga deklarirajo kot “najdbo” in “poškodovano osebo”? Ali lahko nekdo pri zdravi pameti reče - če naleti na človeka, ustreljenega v glavo -, da “dogodek kaže znake nasilnega dejanja”?

Ponavljam: gre za čudaštvo, ki dokazuje, da Slovencem ni jasno, kaj so človekove pravice, kaj je solidarnost, kaj je sočutje, kaj je radovednost, kaj je tabloidnost, kaj je medijski profesionalizem - in nenazadnje, kaj je sploh svoboda tiska.

Zasebnost žrtve? Zaščita svojcev? Nedotakljivi vrednoti? Stvar je resna, ampak meni gre na smeh. Ali ni večina mainstream medijev še pred nekaj tedni gladko ignorirala zasebnost človeka - za katerega še danes ne vemo zatrdno, ali ga morda nismo omenjali samo po nemarnem - in se delala neuvidevne do njegovih svojcev do te mere, da je revež nazadnje naredil samomor?

Še več! Primer je bil zelo dvorezen in ga ni bilo lahko dojeti, ne da bi se zapletli v moralne, pravne, medijske in druge kontradikcije. Pa vendar se zdaj vsak nedeljski moralist vtikuje v problematiko in kliče medije na odgovornost, kot da o teh hudih zadevah sploh ne bi smeli poročati. Zakaj? Ker ne znamo poročati? Ali ker se znamo zmeniti, kako bi poročali? In zakaj bi se sploh morali zmeniti? Ker je tako rekla policija? Who the fuck je policija, da bo medijem diktirala, kako naj poročajo?

Glavni problem je, da je vsem - celo medijem - vseeno za svobodo govora. Polna usta imajo svobode govora, ne vidijo pa meter dlje od parlamenta. V resnici pa se je poleg politikov nabralo še za célo armado navidezno pametnih, ki medijem solijo pamet, kako je treba o stvareh poročati.