Največji fanatiki so videti popolnoma normalni
Izraelsko-palestinski konflikt hočeš-nočeš spremljamo že od takrat, ko smo se kot otroci na dvorišču še igrali kavbojce in Indijance. In priznati moram, da ga še danes ne razumem bolje kot takrat.
Če rečem, da bližnjevzhodno krizo spremljam, to ni najboljši izraz. Bližnjevzhodna kriza spremlja nas, permanentno.
Vsakih nekaj let se v tem konfliktu zgodi nekaj, čemur ne moremo ubežati. Prvi tak dogodek, ki se ga spomnim, je bil “münchenski masaker” leta 1972, ko so pripadniki teroristične skupine Črni september na olimpijskih igrah zajeli in pobili enajst izraelskih športnikov, drugi pa “Sabra in Šatila” deset let pozneje, ko je libanonska krščanska milica s tiho podporo Izraela pobila od 760 do 3500 palestinskih civilistov.
Kako se naj opredelimo do večnega političnega konflikta med nepomirljivima narodoma, ki se izmenjujeta v vlogah žrtev in storilcev? Še več! Ali se sploh moramo, hočemo, zmoremo opredeliti? Kakšen odnos zavzeti do ljudi, ki se med seboj pobijajo tako brezupno, da ne morejo niti natančno prešteti svojih mrtvih?
Ustanovitev Izraela leta 1948 ni bila dobra ideja. Zgrešena je bila že sama, veliko starejša ideja sionizma o domovini in državi vseh Judov sveta na ozemlju, kjer so živeli pred tisočletji in ki so ga medtem poselili Arabci.
V izraelsko-palestinskem konfliktu ni težko biti obtožen - in to po pravici - antisemitizma. Izrael je s popolno identifikacijo z judovstvom in s svojo zgodovino od eksodusa iz Egipta pa do holokavsta dosegel, da je vsako nasprotovanje njihovi agresivni uradni politiki vsaj na meji politične korektnosti, če ne že onstran nje.
V izraelsko-palestinskem konfliktu ni težko biti obtožen - tudi v tem primeru po pravici - brezčutnosti do Palestincev. Svoje pravice so vedno znali uveljavljati tudi s fanatizmom in krutostjo.
Ta konflikt je mati moralnih dilem sodobnega sveta. Kako po vseh teh pogromih, ki so jih Judi skozi zgodovino doživljali, vključno z “dokončno rešitvijo” nacističnega genocida, Izraelcem odrekati pravico do države, četudi agresivne, in identitete, četudi ekskluzivistične, in jih pokroviteljsko opominjati, naj nikar ne počnejo soljudem tega, česar ne želijo, da bi oni počeli njim?
In kako po drugi strani zameriti narodu, ki bi moral imeti enako samoumevno pravico do življenja v miru in svobodi na lastnem teritoriju, če si jo poskuša zagotoviti tudi s terorističnimi akcijami in drugimi metodami, povsem nekompatibilnimi celo z vojaškimi konvencijami, kaj šele z mirnodobnimi strategijami diplomacije in mednarodnih odnosov?
Kar zakrivijo Izraelci, ponavadi dojemamo kot veliko hujše grozodejstvo, kot če nekaj podobnega zakrivi nekdo drug. Tako recimo nemški Huffington Post opozarja, da je bilo v Siriji v zadnjih dveh letih pobitih več ljudi - 180.000, večinoma prav tako muslimanov - kot v Palestini v dvajsetih letih. V Sudanu so arabski muslimani pobili približno pol milijona (s številko: 500.000) temnopoltih muslimanov. Prištejmo še tisoče, prav tako muslimanov, ki so jih samo v zadnjih dveh mesecih v Iraku in Siriji pobili pripadniki ISIS, in desettisoče, ki so jih v Afganistanu pokončali Talibani.
Kar zakrivijo Palestinci, pa dojemamo z večjo dobrohotnostjo ali vsaj odpustljivostjo. Morda je tako prav ali vsaj bliže človekovi naravi, saj raje kot s tistimi, ki so v premoči, simpatiziramo s šibkejšimi, (bolj) ponižanimi in razžaljenimi, z underdogi, ali vsaj s tistimi, ki se za takšne znajo bolj prepričljivo predstaviti.
Odvisno od dogodkov obstajajo obdobja, ko je bolj popularno - namenoma ne rečem bolj pošteno - navijati za Izraelce, in obdobja, ko je svetovni ljudski glas na strani Palestincev. Zaradi pretresljivih podob, ki prihajajo iz Gaze, in prvič v zgodovini tega konflikta po zaslugi družbenih omrežij smo trenutno v tej drugi fazi - pa čeprav so mnoge med njimi, kot ugotavlja BBC, neverodostojne.
Čas je za ponovni ogled Münchna, mojega najljubšega Spielbergovega (resnega) filma. Najbolj srhljivo v njem je to, da so največji fanatiki videti popolnoma normalni.
