Pečeno mleto meso

Te dni sem v časopisu zasledil z uredniškega stališča nekoliko bizarno, četudi ne nenavadno novico, da bodo lastniki franšize v Republiki srbski zaprli edino McDonaldsovo restavracijo v Banja Luki. Zakaj bi nas to pravzaprav moralo zanimati?

McDonalds je globalni fenomen, ki nas neglede na naš način prehranjevanja in okus zanima. Otvoritve niso več nič posebnega. Mediji ponavadi poročajo, če kak McDonalds zaprejo: recimo restavracijo v Moskvi zaradi domnevnih sanitarnih nepravilnosti ali pa mariborsko in nenazadnje bosansko.

Gre seveda za to večno rivalstvo med različnimi pojavnimi oblikami pečenega mletega mesa.

Prvič sem bil v McDonaldsu v Beogradu. Če se prav spomnim, je to moralo biti leta 1990. Bil je nov in popularen, tako rekoč atrakcija. (Danes berem, da so tega leta odprli prvega tudi v Moskvi.) Zdelo se mi je preneumno, da grem na brandiran hamburger in pomfri prav v Beogradu, kjer sem že leta prej pojedel premnoge certificirane porcije čevapčičev in pleskavic. Pa sem vseeno šel iz nekega kvazigastronomskega firbca. Bilo mi je kar malo nerodno, nikomur sploh nisem povedal, ko sem prišel domov.

Takrat sem bil nazadnje v Beogradu. Pa ne zato.

Verjetno so me starši navajali na zdravo hrano, da nisem že kdaj davno prej poskusil te specialitete kje v tujini. No, možno je, da McDonaldsi v šestdesetih in sedemdesetih niso bili vsepovsod, po metropolah pa nisem hodil.

McDonalds je bil in je morda še nekakšna kulinarična hegemonija zlasti v deželah, ki se jim je Amerika zdela … - no, Amerika. To sklepam iz tega, da mi v tujini, ko sem po svetu pred 1990 potoval že sam, nikoli ni prišlo na misel, da bi šel v McDonalds. Ne kjerkoli v Italiji, še tem manj pa v Parizu in Londonu.

Kot mlad intelektualec, ki se je prišel klatit v Pariz, nisem bil na dieti samo zato, ker nisem imel veliko denarja in ker sem ga hotel zapraviti čim več za knjige, temveč zato, ker se je enostavno spodobilo poskušati sandwiches grecs in croque-monsieur in tunizijsko pecivo s pistacijami za desert.

Še danes vem kje, kdaj in s kom sem bil prvič v kitajski, prvič v japonski in prvič v tajski restavraciji. In prvič jedel jastoga.

Propad mariborskega McDonaldsa je še posebej zgovoren. V Mariboru se hitro vse obrne na socialo, češ, ljudje nimajo več niti za hamburger. Pa v tem primeru ni bilo tako. Iz nekdanjega Kina Udarnik, kjer sem pred več kot petintridesetimi leti gledal Izganjalca hudiča, potem ko sem tik pred tem pokadil svoj prvi joint v življenju, je McDonalds moral oditi zaradi čudaštev slovenske nepremičninske politike in lastniških obsesij najemodajalcev.

Sicer pa sem morda največ pečenega mletega mesa pojedel prav tako v Mariboru: v lokalu, ki je bil sprva zakotna okrepčevalnica na Glavnem trgu, kamor me je mama včasih poslala po čevapčiče v lepinji, če se ji kdaj ni dalo kuhati, čez mnoga leta pa se je razširil na Lent. V Ranci sem pokadil svojo prvo cigareto.

Obstaja samo nekaj hran - zakaj pa hrana ne bi mogla obstajati v množini? -, ki si jih včasih dobesedno organsko zaželim. Poleg sušija je to praviloma junkfood: vsake toliko hamburger ali piščančji mcnagci in obvezen pomfri, ki ga namakam v karijevo omako in zalivam s coca-colo, velikokrat pa kar čevapčiči pri Čadu ali če nimam časa kebab ali jufka, ker je bolj praktična za na ulico. Če se počutim bolj kultiviranega, pa si privoščim sočno, ne nujno prepečeno, bodisi mleto ali nemleto meso - karkoli od biftka pa do faširanih zrezkov. V to kategorijo ne spadajo mesne omake.

Saj ne, da ne bi jedel vitaminov - ali celo dajal slab zgled -, ampak ali ni zanimivo, da se mi nikoli organsko ne zahoče sadja? Verjetno je smisel zdrave prehrane v tem, da moraš kar naprej misliti, kaj ješ. Včasih pa je človek preprosto preveč lačen, da bi mislil.