Pro-life kolumna o načinih umiranja
Dan mrtvih je slab izgovor, a naj vendarle postrežem z morbidnim citatom iz časopisa New York Post. Rad bi vam razložil, kaj je narobe s Slovenci, kadar se javno, v medijih, ukvarjamo s smrtjo - ali vsaj z določenimi načini umiranja.
“Zdravnik z Manhattna je včeraj zgrmel v smrt 30 nadstropij nižje v svoji stolpnici na Upper East Side v domnevnem samomoru, so povedali policisti in priče. Telo dr. Sheldona “Shelleyja” Steinbacha, 68 let, anesteziologa, je treščilo na balkon v prvem nadstropju poslopja na V. 63. ulici 246 ob 9:35. “Slišal sem strašen udarec. Pogledali smo ven in ga videli. Njegovo telo je dobesedno razneslo,” je povedal stanovalec Jonathan Kershner, 25 let, ki živi dve nadstropji višje kot je doktor pristal. “Potem je prišel vratar in rekel, da neka ženska išče svojega moža,” je dodal Kershner. Steinbach je imel stran na Twitterju, vendar je ni updatal od oktobra 2011. Osebni opis na njegovem accountu se glasi: “Sem anesteziolog v New Yorku in se imam super. Poročen. Ljubitelj aerobnih dejavnosti in glasbe.”
Odlomek navajam po knjigi Alaina de Bottona Novice: Navodila za uporabo (ki sem jo prevedel in je pravkar izšla) - pa ne zato, da bi se zgražal nad tabloidnim stilom novinarstva, kakršnega je pred desetletji, ko je kupil NYP, vanj uvedel Murdoch.
Naprotno! Članek navajam kot primer kvalitetnega novinarskega izdelka. Napisan je tako, da bralce ne samo pritegne z živim opisom dogajanja in v njih vzbudi sočutje do pokojnika, temveč premore tudi pieteto.
Najbrž ste opazili, so v tekstu vsi osebni, toda za podoživeto identifikacijo relevantni podatki o žrtvi (in pričah), ki delajo zgodbo zanimivo: ime in priimek, starost, poklic, naslov.
Mi pa se gremo zlagano pieteto: kadar nekdo naredi samomor, ostane po policijskem in medijskem defaultu brez imena in priimka, brez obraza, brez vsega - kot njihovi predhodniki, ki so jih pokopavali v neposvečeni zemlji.
Ta konsenzualna hipokrizija gre včasih tako daleč, da je pri človeku, ki je dvignil roko nadse, to dejstvo zamolčano celo v primeru, da si kot javno znana ali zaslužna oseba v medijih prisluži nekrolog ali vsaj omembo, da je umrl - umrl posplošene, generične, anonimne smrti.
Kar zadeva medije, lahko v Sloveniji največ izvemo o umiranju iz osmrtnic.
Samomor je dovoljeno omenjati kot osebno težavo in nedoločljivo družbeno nevarnost - in še to je rezervirano za strokovnjake. Prepovedano pa ga je omenjati kot novico, kot zgodbo. Samomorilci so svet duhov, svet anonimiziranih zombijev, ki so si drznili umreti, vendar sploh ne smejo in ne morejo biti mrtvi, ker njihov konec nima zgodbe, ki bi žive nekaj naučila. Policijski zapisnik, poročilo o avtopsiji, mrliški list pač niso zgodba.
Pa saj ne gre samo za samomore. Še en odlomek, spet iz tabloida (Daily Maila):
“Po neuspešnem boju, da bi prebolel razpad desetletnega zakona z ženo Erico, je g. Pedersen ubil oba njuna otroka, 7-letnega Bena in 6-letno Freyo, in naredil samomor. […] Pedersen je otroka odpeljal na odmaknjen kolovoz v Hampshiru in tam parkiral avto. […] Trupla je našel sprehajalec psov, ki je videl saab kabriolet g. Pedersena in zagledal otroško nogo.” Mimogrede: profesionalec je tisti novinar, ki v takem članku omeni znamko avta.
To so zgodbe, ob katerih nam zledeni kri. Kdo si upa reči, da beremo črno kroniko zato, da se naslajamo nad tujo nesrečo? Kdo si nas upa obtožiti laži, če rečemo, da se ob novicah o tragičnih dogodkih zamislimo nad življenjem?
Alain de Botton pravi, da takšne medijske zgodbe delujejo na nas terapevtsko. Se strinjam. A nam za to ni mar. Raje se pustimo medijem frustrirati in ustrahovati z ugibanjem in domnevami v zvezi z neznanci (in znanci), ki so si drznili umreti. Za razvedrilo po mračnjaškem branju pa še ta PS: Črna kronika je pač nesrečna rubrika - razen, če se kdaj komu posreči tak naslov kot New York Postu legendarni “HEADLESS BODY IN A TOPLESS BAR”.
