Šlif in protokol: država na rdeči preprogi
V torek zvečer mi je med prenosom proslave ob dnevu državnosti na Kongresnem trgu v oči padel prizor, ko sta po rdeči preprogi hodila Alenka Bratušek in njen mož - in se držala za roko. Bil sem skorajda ganjen.
Premierka je svojega anonimusa pokazala v javnosti prvič, hodila pa je tako sproščeno in s tako prekleto samozavestnim nasmeškom, kot da bi bil tisti resnobni možakar na njeni levi - z dobro prikrito zadrego ob zaukazanem outingu s punco, to priznam - najmanj tako znan in prepoznaven kot Michelle Obama (če že ne kot Dennis Thatcher, ampak on je bil bolj smešen). Tudi njuno PR držanje za roko je bilo malo prozorno, pa če se imata v resničnem življenju še tako rada. Zgledalo je, kot da si je Bratuškova tik pred volitvami našla postavnega fanta, s katerim je prišla pozirat in namenoma počasi hodit mimo častne čete, ker ima pač takšno službo, kaj pa hočemo.
Z dolžnim spoštovanjem do prizadevanj gospe Ksenije Benedetti - in madame Ane Nuše Kneževič, če se je še kdo spomni - v Sloveniji nimamo prav nikakršnega smisla za politični protokol. No, le kako bi ga imeli? Protokol je samo glazura na politični torti - ta pa, kot vemo, ni niti užitna ali kaj šele sladka.
Prihod državniških eminenc je bil videti kot počasen, prepočasen posnetek. Malo pred go. in g. Bratušek je šel po isti poti predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša. Prav videlo se mu je, kako menca in zadržuje korak, da ne bi prehitro prišel do svojega sedeža. Častnim gostom očitno rečejo, naj nikar ne hitijo - čeprav jih večina ne more skriti, da bi najraje tekli, da bi ja čim prej minilo.
Masleša je bil sam. Zakaj? Če je televizijski komentator lahko za predsednika državnega zbora Janka Vebra povedal, da prihaja s soprogo - in s partnerko predsednika Republike Boruta Pahorja go. Tanjo Pečar -, potem bi lahko tudi za Maslešo pojasnil, zakaj je sam: ker je samski ali ločen ali ker je ga. Masleša, če oseba s tem imenom in stanom obstaja, zadržana ali odsotna ali bolna ali magari na počitnicah.
To se v okvirih protokola domnevno ne spodobi. Dušebrižniki bi rekli, da tračarimo in da nas to nič ne briga in da Televizija Slovenija (TVS) ne more streči tem našim nizkim radovednostnim nagonom. Jaz pa pravim, prvič, da je to zanimanje popolnoma človeško in da, drugič, Televizija Slovenija ni del državnega protokolarnega aparata, ker je neodvisen medij in je zavezana drugim profesionalnim merilom.
Če bi bila TVS resnično neodvisen medij, potem niti ne bi nujno prenašala državnih proslav. Zakaj pa jih pravzaprav bi? Domnevamo lahko, da gledanost državnih proslav - od te neodvisnostne do tiste plebiscitne, predvsem pa Prešernove - ni kdo ve kako visoka. (Sploh pa ne po najbrž solidni visoki gledanosti serije Pesem ptic trnovk, matere vseh limonad, ki je bila na sporedu tik pred torkovim prenosom.)
Če bi ali če so skratka opazili, da so ratingi proslav - ne glede na kakovost ali zanimivost političnih govorov in spremljevalnih kulturnih programov - iz leta v leto nizki, bi na TVS povsem upravičeno sklenili, da jih ne bodo več prenašali.
In če bi se TVS res odpovedala prenosom, bi morda o tem začeli razmišljati na Pop TV. Podajali so si že viktorje, kvize, prvenstva, oddaje, formate, zakaj si ne bi še državnih proslav? Morda pa bi na Pop TV poskusili z drugačnim, zanimivejšim pristopom - nekaj v tako imenovanem tračarskem stilu, kot ga omenjam zgoraj?
Največja protokolarna neumnost pa je bila, da so go. Pečar priključili h g. in ge. Veber. Zakaj pa ona ni mogla priti s predsednikom? Zakaj je on moral priti sam? Ali so (ji) s tem hoteli dati vedeti, da first lady pri nas ne obstaja ne kot funkcija in ne kot titula?
Aja, pa všeč mi je to, da v mnogih tujih državah oz. jezikih mediji naslavljajo ljudi - pa ne samo politike - z gospod in gospa in gospodična itd. To bi morali nujno uvesti tudi v Sloveniji. Šlifa nam manjka. Kronično.
