Vreme je zanimivo zaradi Mojce Dumančič

Zanimanje za ekstremno vreme ni nič nerazumljivega. To je človeško. Slabo vreme zanima tudi oddaljene opazovalce na toplem, na suhem, na varnem. Zato ni niti nenavadno niti neprofesionalno, da so vremenski pojavi in njihov vpliv na vsakdanje življenje tako priljubljena medijska tema.

Toda v Sloveniji prihaja do diskrepance med dejansko ekstremnostjo vremena in pozornostjo, ki mu jo mediji posvečajo. Zakaj?

Če odštejemo sunke burje nad 150 km/h na Primorskem, v Sloveniji prejšnji teden ni bilo ekstremnega vremena, niti ni bilo napovedano.

Navidez najresnejša posledica slabega vremena je bilo to, da je ministrstvo za šolstvo sprejelo dekret, da v petek pouk odpade v 270 šolah. (V Sloveniji je 450 osnovnih in blizu dvesto srednjih šol.) In to, seveda, da je DARS - resda s sodelovanjem italijanskih kolegov - z izločanjem tovornjakov povzročil na avtocestah cel cirkus in kilometrske kolone, že ko še ni začelo niti resno snežiti.

Pop TV sicer ni imelo smisla niti gledati, a tudi TV Slovenija je v paničarjenju pridno konkurirala. Nekaj centimetrom snega, eni floti plugov, enemu meteorologu, enemu darsovcu, eni ministrici za šolstvo in enemu tovornjaku, ki ga je prevrnila burja, so v Odmevih posvečali po 15, 20 minut!

To ni bilo nič takega kot lanski žled, ko je bila ohromljena vsa Slovenija, ko je nastajala orjaška materialna škoda in ko smo bili priče vremenskemu fenomenu, ki je bil ne samo že sam po sebi neverjeten in stoleten, temveč tudi srhljivo fascinanten. Takrat smo se res počutili majhne in nemočne v primerjavi z brutalno močjo podivjane narave.

To niso bile poplave, ki vsakih nekaj let zalijejo domove in razkrijejo človeško lahkomiselnost naseljevanja in brezbrižnosti do matere/mačehe narave.

Tokrat pa so poročali o tistih nekaj centimetrih snega in sunkih vetra, kot da prihaja kataklizma, kakršne še nismo doživeli.

Po mojem je ta vremenska histerija samo znamenje vsesplošne tabloidizacije medijev in infantilizacije družbe kot celote. Kot da smo postali mimoze, ki se bojijo vsake sapice in se smilijo same sebi.

Podobno je tudi z nevremenskimi katastrofami - no, nevšečnostmi. Včasih je kje kak manjši potres. Mediji v sekundi preklopijo na dramatično patetično govorico in sporočijo, da so tam in tam “zadrhtela tla”. Spomnim se novice o zanemarljivem potresnem sunku v Ribnici pred leti - magnitude ena ali dve po ne vem kateri lestvici. Bil sem ravno dežurni. Bil je dolgočasen dan, obisk na spletni strani je bil slab. Kolegica je malodane veselo sporočila, da STA poroča o potresu v Ribnici. “Koliko mrtvih?” sem vprašal zdolgočaseno, a optimistično. Ah, ne… S hiše je padel strešnik in zgrešil človeka, ki je šel mimo.

Zveni cinično - toda pravi medijski senzacionalizem ni poročanje o žrtvah in škodi, temveč poročanje o žrtvah in škodi, ki jih ni. Pravi medijski senzacionalizem je poročanje o tem, kar bi se lahko zgodilo, pa se ni. Šele s tem pokažemo resnično nagnjenje do sado-mazo naslajanja nad nesrečo - pa ne nujno tujo. O žrtvah in škodi je treba poročati, saj so to pomembne in pretresljive novice. Poročanje o svojih strahovih, kaj bi se lahko zgodilo, pa je neumnost, ki ne spada v medije, temveč na psihiatrov kavč.

Zanimivo in zgovorno je, da so se v nadaljevanju zgodbe o “pošiljki” snega, ki je razen na Kočevskem ni bilo - ja, sneg je v medijskem jeziku praviloma poslan priporočeno -, ljudje spravili na Arso in mu začeli očitati slabo prognoziranje.

Meni pa se zdi bistveno manjši (in bolj opravičljiv) problem, če kdaj vremenarji zgrešijo, kot pa ta namišljena dramatičnost, ki jo začutimo ob pogledu na Mojco Dumančič v debelem windstopperju s kapuco in zavito v šal, kako se maje v vetru pred kamero, nekje na čistini pri Ajdovščini.