Vsaka šola nekaj stane - še posebej tista v CHF

Naš populistični minister za vse podpira napovedani model hrvaške vlade: banke prisiliti, da kreditojemalcem v švicarskih frankih pomagajo s konverzijo v evre po tečaju, ki je veljal ob sklenitvi kredita. Njegov vajenec pa razglaša, da bi bilo treba kredite v nedomicilnih valutah kratko-malo prepovedati.

Se strinjam. Občečloveško neumnost in državljanske špekulacije je treba z dekretom prepovedati kot kajenje v lokalih - pa še zagotoviti vsakemu volilcu tisoč evrov pokojnine ali zajamčenega dohodka.

Vprašajte mene. Spoznam se na kredite v švicarjih.

Prav te dni sem pri pospravljanju papirjev našel kreditno pogodbo za stanovanjski kredit. Podpisal sem jo leta 2006. Črno na belem sem zagledal za moje in za današnje (in za moje današnje) pojme orjaško šestmestno številko v švicarske franke, prevedeno v oklepaju v približno tretjino manjšo v evre.

Danes so vsi pametni. Danes je lahko biti pameten. Za nazaj se je pač izkazalo, da smo naredili napako - za naprej pa tako ali tako vemo, da nam banke za nič na svetu ne dajo kredita.

Ali pa to pomeni, da ga ne bi vzeli? Vsaj ne v drugi valuti? Nas je kaj izučilo?

Če rabiš - ali hočeš - denar, pa ga nimaš, ga pač kupiš. Malo dražje. Logično. To so temelji ekonomije, ne?

Treba je vedeti, da je tudi pred krizo bilo lahko biti pameten. Vendar ne sodim po sebi. Sam morda ne bi pogruntal niti tega, da je kredit v švicarskih frankih vabljiva ideja - kaj šele tega, da ni najboljša, ker je tvegana.

Z denarjem delamo kot svinja z mehom. Ne samo jaz. Vsi, s katerimi sem se pogovarjal - in za katere sem upravičeno domneval, da o teh zadevah vejo več od mene -, so me prepričevali, da se mi splača. Kreditojemanje je (bilo) del folklore praktične vsakdanjosti, tako rekoč splošne izobrazbe - nekako tako, kot je bilo v osemdesetih dobro vedeti, kje se najbolj splača menjati dinarje v nemške marke. Izpadel sem pameten in iznajdljiv, ker sem dobil kredit po ugodni obrestni meri. Izpadel sem pameten in iznajdljiv, ker sem poslušal prave ljudi, ki se domnevno spoznajo. To me je legitimiralo kot finančno senzibilnega državljana, ki ne razmetava svojega denarja.

Banka je izpadla prijazna in podjetna. Rad sem imel svojo banko in banka je imela rada mene. Banke so takrat tekale za komitenti in nas cukale za rokav in nas prepričevale, naj najamemo kredit po ugodni obrestni meri, samo znesek vežimo na švicarski frank. To je bilo približno tako, kot so se danes razpasle odkupovalnice zlata. Je bila to prevara? So nas opeharili? Seveda ne. Mislili so - tako kot mi vsi, ki smo hoteli kupiti denar -, da bo konjunktura večno trajala in da bomo z malo odpovedovanja v desetih, dvajsetih letih odplačali dolg in srečno živeli do konca svojih dni (kolikor nam jih je še preostalo).

To je bilo konsenzualno. Resda smo vsi vedeli, da se lahko tečaj spremeni, vendar ne bistveno. Bo pač obrok nekaj časa malo višji - a se bo že vrnil na prejšnjo raven.

Prvič sem slišal - in prisluhnil in se zamislil -, da ni pametno vezati kredita na valuto, v kateri nimaš prihodkov, približno takrat, ko je bila mesečna anuiteta (po letu, dveh) že za desetino, petino višja od tiste na začetku. Morda mi je to povedal eden tistih, ki me je prej spodbujal, naj vzamem tak kredit, ampak nisem prepričan.

Dve leti bo, kar sem kredit nehote, da tako rečem, ali celo proti svoji volji odplačal. Neodplačanega je bilo takrat še za kakšnih pet odstotkov več, kot sem ga sploh dobil. Danes bi ga bilo še za skoraj petino več. Seveda tudi dotične nepremičnine ni več. V retrospektivi se mi zdi, kot da sem skoraj pet let plačeval zelo drago - čeprav ne čisto nerealno - najemnino, da sem lahko udobno živel.

Bila je draga šola. Ker pa sem jo tudi sam končal z odliko, me še tem bolj jezi, da nekateri zdaj iz tega kujejo posthumni politični dobiček.