Za vse je kriv Silvester Šurla
Obtožiti Jožeta Pirjevca, da je “renegat”, ker je svoje ime poitalijančil, “četudi za to niso obstajali nobeni zunanji razlogi ali pritiski”, in da je s tem “potrdil ‘pravilnost’ fašistične raznarodovalne politike”, je ne samo velika nesramnost, temveč tudi velika neumnost.
Ampak zakaj je treba človeka, ki je objavil nesramnost in neumnost, obsoditi na pogojno zaporno kazen?
Objavil? Pa saj Boštjan M. Turk tega ni objavil, on je to samo napisal. Objavil je urednik!
Jože Pirjevec se je rodil leta 1940 v Trstu kot Giuseppe Pierazzi. V šolo je začel hoditi že v tedanji Jugoslaviji in na njenem teritoriju in dobil spričevalo na ime Josip Pirjevec. Toda ko se je njegov oče pred komunizmom leta 1947 umaknil nazaj v Trst, je ponovno postal Giuseppe Pierazzi - in to tudi ostal do sedemdesetih, ko je spet uradno prevzel slovensko obliko priimka, šele trideset let pozneje pa tudi imena (Jože), ki ga je neformalno uporabljal že prej.
Kot piše Luka Lisjak Gabrijelčič na Planetu Siol: “Dejstvo je, da si je povojna Italija izmišljevala na stotine načinov, kako čim dlje ohraniti protislovenske ukrepe fašističnega režima. V boj z rimskimi birokratskimi mlini za vrnitev izvirnega imena so se podali le nekateri.”
Ali smo prišli že tako daleč, da moraš biti Primorec, da to razumeš?
Osebna imena jemljemo kot nekaj samoumevnega - svoja še tem bolj -, pa vendar je z njimi težko, ker so pomemben, četudi podzavesten del človekove identitete. Tudi Pirjevec to daje slutiti, ko pravi: “Ob tem sem tudi sam preživel neke vrste psihoanalitično seanso, saj sem spremenil ime iz Giuseppe Pierazzi, kar sem bil dotlej, v Jože Pirjevec.”
In ker je to zelo intimno, je zlonamerna preinterpretacija človekovega imena priljubljeno in preizkušeno sredstvo diskreditacije, če hočemo o njem kaj grdega povedati.
V primerjavi s Turkovo razžalitvijo Pirjevca je to pljunek v morje, a tudi sam predobro vem, za kaj pri vsem skupaj gre: tudi mojega priimka še ni noben pisec pisem bralcev ali internetni komentator, ki je imel kdaj kaj grdega povedati o meni, napisal s trdim Č.
Zdaj pa se malo pozabavajmo še s pravom - ker v tem primeru gre bolj za pravo kot pa za nacionalno pripadnost kot del identitete.
Dejstvo je, da je Boštjan M. Turk užalil Jožeta Pirjevca. V tem dam sodišču prav. Politična stališča enega in drugega so pri tem irelevantna. Ne dam pa sodišču prav glede obsodbe. Piscev, avtorjev, komentatorjev, kolumnistov - pa čeprav pišejo kot pobesneli biki ali stekli psi - se v demokratični državi ne obsoja na zaporno kazen, niti na pogojno.
Sam gledam na to takole: čeprav je žaljivi tekst napisal cenjeni profesor doktor sam, je glavni krivec urednik, ki je to objavil. Kot veste, 18. člen našega velepametnega Zakona o medijih določa, da mora vsak medij imeti odgovornega urednika, ki je - kot pove pridevnik - odgovoren za objavljene vsebine.
Morda bi Turkov tekst objavil še marsikateri drugi odgovorni urednik, toda definitivno ga ne bi objavil noben pameten odgovorni urednik. Ali si upa kdo pri zdravi pameti priznati, da bi bila z neobjavo te nesramnosti in neumnosti, da je Pirjevec renegat, povzročena kakršnakoli škoda za demokracijo in svobodo govora?
Da je sodišče popolnoma zaobšlo odgovornost odgovornega urednika in se spravilo direktno na avtorja, je še bolj šokantno kot sama obsodba. Seveda je Pirjevec tožil Turka in ne Silvestra Šurle - toda kljub temu je neverjetno, da sodišče ni upoštevalo okoliščine, da je bila razžalitev storjena v mediju in z odločilnim posredovanjem, da ne rečem sostorilstvom osebe, ki je po zakonu odgovorna, da se kaj takega ne sme zgoditi.
Pogojna kazen za Boštjana M. Turka je svarilna lekcija za vse pišoče, tudi za manj vročekrvne, vendar je tudi nespametna potuha urednikom, ki se že tako ali tako delajo, kot da jih ni.
Sodišča bi morala v medijskih primerih uvesti prakso mastnih denarnih kazni. Vedno se bodo našli pobesneli biki ali stekli psi -> toda tisti, ki so za to že tako ali tako poklicani, se bodo šele pod pretnjo znatne materialne kazni bolj pomujali, da jih zares ukrotijo.
