Za vse je kriva SDS

Volk bo sit, ko bo Janša na prostosti - toda koza ne bo ostala cela. Ne bom se čudil, če bo SDS razpadla. A tudi če ne bo, bo po lekciji, ki so jo dobili to nedeljo, nastal nov prostor za desnico. Skrajni čas.

Z izidi volitev nisem zadovoljen. Ni mi všeč gromozanski uspeh SMC. Glede na število strank v Sloveniji je njihova zmaga sumljivo disproporcionalna ali celo Pirova. Ni mi všeč, da je Desus dosegel tako dober rezultat. Prepričan sem namreč, da so generacijsko profilirane in pozicionirane stranke anomalija političnega sistema.

Ni mi všeč niti to, da je tako dober rezultat dosegla ZL. Ni dobro imeti levih radikalov v parlamentu, še posebej pa ne zdaj in še posebej ne v Sloveniji. Ni mi všeč, da so nazadovali SD kot sprejemljiva, mainstream levica. Ni mi všeč, da je v parlament prilezlo ZaAB. Morda so res kaj pomagali pri tem, da smo se znebili PS - no, dobro, to mi je pa všeč -, toda rezultat nad štirimi odstotki za tako rekoč separatistično in ad hoc rekonstruirano stranko odhajajoče premierke je nezaslužena nagrada.

Po drugi strani pa mi ni všeč, da je tako skromen rezultat dosegla Nova Slovenija in da se v državni zbor ni uvrstila Slovenska ljudska stranka.

Za vse to je deloma kriva tudi SDS.

Najbolj mi je skratka všeč - čeprav jim ne privoščim, da ne bo pomote -, je neuspeh SDS.

Da je Slovenija večinsko levičarska, ni samo posledica polpretekle zgodovine, ki je na vse bolj indoktriniranih in nostalgičnih državljanih pustila morda ne čisto popravljive posledice. To ni samo zasluga medijev, ki se poklicno in osebno večinoma identificirajo z levimi vrednotami - če že ne s konkretnimi praksami.

Da se je politična tehtnica to nedeljo še toliko bolj drastično nagnila na levo, je tudi krivda SDS.

Krivi so, ker so uzurpirali pojem desnice. Kdor ni bil z njimi, ni bil nujno proti njim, vendar ni mogel veljati za pravega desničarja. SDS je podeljevala licence za pripadnost desnici.

Krivi so, ker so do samodestruktivne onemoglosti zaostrovali stališča, vedno manj povezana z realnim, vsakdanjim, praktičnim življenjem, vedno bolj pa z ideološkimi, zgodovinskimi abstrakcijami, ki zanimajo samo še fanatike. Postali so stranka ljudi, ki prihajajo na Prešernov trg podpisovat njihove programske platforme pod krinko deklaracij in stresat neslane vice o zapornikih.

Krivi so, ker si kot stranka po krivici obsojenega in zaprtega politika niso prizadevali pridobiti simpatij še koga drugega razen svoje hard core baze. Krivi so, ker so namesto tega raje poniževali tožilce in sodnike, žalili politične tekmece in alienirali celo redke zaveznike, nehvaležno prezirali še redkejše simpatizerje izven svojih vrst, kategorično zavračali vsakršno kooperativnost s civilno družbo in pljuvali po medijih.

Krivi so, ker so trmasti, kratkovidni, vase zaverovani, pravičniški, cinični, zoprni. Krivi so, ker so brez kakršnegakoli smisla za psihologijo množic (razen svojih), za stike z javnostjo, brez občutka za državljansko empatijo.

Krivi so, ker so nori. Ljudem, ki so imeli ali bi lahko imeli svoje argumente in rezone, pa so iz vsega skupaj naredili tako godljo, ne morem reči drugače.

Krivi so, ker so se levičarjem pustili sprovocirati do te mere, da je njihova zmaga - pa ne samo ta to nedeljo - še tem bolj strupeno sladka in popolna. SDS se je ujela na limanice levičarske hegemonije. Levica si je s svojo naraščajočo aroganco desničarje ves čas predstavljala kot marginalen fenomen, oni pa so to vlogo naivno igrali, jo v dvajsetih letih naštudirali do popolnosti in se v zadnjih tednih ali mesecih z njo tudi definitivno identificirali. Namesto da bi levičarjem postavljali meje in prispevali k uravnoteženosti političnega prostora, so meje prestopali še sami in politična razmerja debalansirali do točke, ko je to začelo načenjati substanco države in državljanske zavesti.

Vstajniški anarhisti so po manj kot dveh letih etablirana parlamentarna stranka - z SDS pa bo kmalu obratno. Ah, ta Slovenija …