Žvižgači danes: Assange maneken, Balažic diplomat
Žvižgači so družina majhnih kosmatih živalic, ki spominjajo na hrčke in Milana Balažica, v resnici pa so sorodniki zajcev. Imamo jih tudi v Sloveniji in jih ljubkovalno imenujemo kar whistleblowers.
Po siceršnji definiciji je žvižgač človek, ki je seznanjen z zaupnimi, občutljivimi, prikritimi ali vsaj dotlej neznanimi informacijami in ki se iz določenega razloga odloči, da bo to, kar ve, povedal javnosti oziroma medijem.
Ponavadi je ta razlog javni interes: nadzor nad oblastjo, pravica do informiranosti, resnica mora priti na dan, poprava krivic - bog ne daj pa tudi osebno maščevanje, manipulativno spletkarjenje, podtikanje in bla-bla-bla.
Drugi del odstavka sem dodal zaradi Balažica.
Nekatere informacije imajo namreč precejšnjo menjalno vrednost. Z njimi lahko marsikaj kupimo - od načelne moralne odgovornosti ali zaslužene kazni za politike pa do hvaležnosti javnosti ali poziranja v medijski pozornosti.
Če so mediji do neke mere posebna veja policije in davkarije in različnih interesnih skupin, so žvižgači, starinsko rečeno, njihovi viri. Včasih so - in hočejo biti, zaradi lastne varnosti in iz drugih razlogov - anonimni, včasih (in vedno pogosteje) pa nastopajo z lastnim imenom in obrazom kot eksponirani glasnogovorniki cilja, ki so si ga zastavili.
Pred desetletji so bili whistleblowerji skrivnostneži, ki so se skrivali pod psevdonimi à la Globoko Grlo, danes pa so na naslovnicah svetovnih medijev in se, kot recimo Julian Assange, ukvarjajo tudi z manekenstvom.
Lahko pa se ukvarjajo tudi z diplomacijo. Recimo veleposlaniki. Veleposlaniki veliko vedo. Celo tistim v tako oddaljenih in dolgočasnih državah, kakršna je Avstralija, se dogajajo stvari, ki jih tisti, ki so jih tja poslali - in s tem mislim državljane, ne zunanjega ministra in predsednika -, domnevno ne bi smeli vedeti.
V Sloveniji so te zadeve, kot vse drugo, malo hecne. Če se kdo strinja s to prilagojeno definicijo, lahko za žvižgače veljajo tudi tisti, ki ne vedo nič posebnega, nič ekskluzivnega - nič takega, skratka, česar se ne bi smelo ali ne bi bilo treba vedeti -, so pa bolj pametni ali bolj prismojeni od drugih, da govorijo naglas, ali pa da si kratko-malo upajo povedati stvari, ki si jih drugi zaradi ljubega miru ali za ljubi kruhek pač ne.
Potencialni žvižgači so vsi tisti, ki imajo dostop do informacij - vendar jih večina ostane tiho. Nimajo namreč vsi ljudje enako močnega nagona, da bi za vsako ceno povedali resnico; niti niso taki po karakterju, da bi se hoteli izpostavljati; njihove klasificirane informacije se jim ne zdijo tako zelo pomembne; nekateri pa so preprosto lojalni do delodajalca ali toliko profesionalni, da se jim zdi v njihovem poklicu preprosto nespodobno razgaljati skrivnosti ali celo javno obračunavati z domnevnimi krivci.
Težko si predstavljam veleposlanike tujih držav - pa ne nujno v Sloveniji -, ki bi po odpoklicu postali žvižgači in prišli na dan s takimi neumnostmi, kot jih je obelodanil Balažic.
Prvič: verjel bi kvečjemu žvižgaču, ki bi informacije razkril že prej, ko je bil še na položaju in je imel kaj postaviti na kocko - recimo kariero. Po odpoklicu pa je tu konflikt interesov in se za takega človeka sploh ne zmenim.
Drugič: kandidate za veleposlanike bi že v procesu selekcije morali podvreči psihotestom, s katerimi bi diagnosticirali njihov psihološki profil s posebnim poudarkom na zaupljivosti, zaupnosti, zadržanosti, zamerljivosti, maščevalnosti, koristoljubnosti.
Da Balažic ni bil primeren za tako službo, se je sicer videlo že s prostim očesom iz Canberre.
In tretjič: krivim pa zlasti medije, da so v glavah labilnih osebnosti - z Balažicem na čelu in z dvomilijonsko javnostjo vred - razpihali psihozo, da je treba vse povedati in da ima vsak easy come, easy go, politično nastavljeni in politično razrešeni uslužbenec zunanjega ministrstva pravico in dolžnost, da razkriva strašne skrivnosti, praviloma seveda svinjarije.
Pa čeprav se ni v bistvu nič zgodilo.
