Identiteta v krvi
Stari telefon je pri koncu z močmi. Zato sem kupil novega. Še preden sem ga prižgal, sem ga razstavil, da bi vanj vstavil sim kartico. Toda že po nekaj previdnih potezah se je izkazalo, da novega telefona ne morem usposobiti. Moja sim kartica, ustvarjena v paleolitski dobi mobilne telefonije, je za nove izdelke preokorna.
Brez skrbi, rešitev je. A ko bi se manj ukvarjal s humanističnimi zadevami in z večjo zavzetostjo spremljal tudi druga področja življenja, bi se tej nevšečnosti gotovo izognil. Naj bo to nauk za prihodnost: v 21. stoletju je treba prebirati tudi članke iz sveta tehnologije.
In kaj sem prebiral zadnje čase? Veliko o temi, ki se pojavlja kot reka ponikalnica. Beseda, ki jo označuje, se v pravilni ali napačni rabi občasno pojavlja v časopisih, v znanstvenih razpravah in celo v gostilniških razpravah ob šanku ali v parlamentu. Izraz, ob katerem te popade strah: identiteta.
Strašna je ta beseda, ker predpostavlja mučno samoizpraševanje. Iskati moraš v svoji duši, splezati po vejah svojega družinskega drevesa, pogledati v zgodovino in - na to največkrat pozabimo - v današnji čas.
Najlaže bi bilo, ko bi ti kar zdravnik povedal, kaj si. Recimo tako, da bi si s palcem in kazalcem gladil brado ter zatopljeno razbiral podatke iz analize krvi. Pogledal bi ti v oči, ti postavil nekaj vprašanj in pojasnil: “Spolna identiteta je nespremenjena. A hemogram kaže, da se vam je nekoliko povečala vsebnost nemštva in italijanstva v narodni identiteti. To se je verjetno zgodilo, ker ste med spremljanjem dirke formule ena navijali za Nemca v ferrariju. Občutno večji pa je delež skandinavskih telesc. To je nedvomno posledica vašega branja knjige norveškega pisatelja in predvsem nedavnega nakupovanja v švedski trgovini s pohištvom. In ker spet niste spremljali državne proslave v Cankarjevem domu, ste za deset odstotkov manj Slovenec v primerjavi z lanskim letom.”
Ta prizor je seveda izmišljen. In potreben pojasnila. Zadnje čase se namreč zdi, da ljudje res verjamejo v hitro spreminjanje biti, kot bi šlo za hemoglobin, bilirubin in razne podatke iz krvne analize.
Seveda ni tako. A razprava o družinskem zakoniku kaže, da se nekateri bojijo za lastno spolno identiteto. Kakor da bi povečanje pravic istospolnih negativno učinkovalo na zavest heteroseksualcev in ogrozilo preživetje naroda. Nekaj takih butastih so res izrekli, a to je preresna tema, da bi iz nje brili burke.
Mnogo bolj absurdna razprava je prejšnji teden vznemirila Trst. Kar nekaj Tržačanov je vzrojilo, ker so na pročelje palače deželne vlade izobesili tudi furlansko zastavo. Tržačani so se uprli, češ da plapolanje furlanskega simbola na glavnem trgu sredi Trsta ogroža “tržaško identiteto”.
Zanimivo je, da so se istočasno v Benečiji spet oglasili tisti, ki trdijo, da narečja ob Nadiži niso slovenska. Takim razlagam seveda najglasneje kljubujejo zamejski Slovenci. Ti ponosno razglašajo svojo narodno pripadnost. A če jih vprašaš, kaj praznujemo 25. junija in kaj je slaba banka, večinoma ne znajo odgovoriti. Sloveniji sicer pravijo “matična domovina”, dogajanja v njej pa ne spremljajo. Je to množični napad shizofrenije?
Nič tako hudega. Zygmunt Bauman je dognal, da se družba nenehno spreminja. Pod težo hitrih tehnoloških sprememb je postala kot fluid, ki nenehno spreminja obliko. Pojem identitete, izklesan v preteklih stoletjih, pa je danes v marsičem podoben nesrečni sim kartici. Je preokoren predmet za ta novi svet.
