Nekaj več od slovenščine
Simpatičen par. Ona Slovenka. On? S starši se je vedno pogovarjal v italijanščini, a po žilah mu teče tudi slovenska kri. Z babico, pravzaprav nono, sta se sporazumevala v slovenščini. Obiskoval je italijanske šole, a ljubezen ga je naplavila v slovensko okolje. Svoje znanje slovenščine je sčasoma tako izpilil, da zna vsako svojo misel ubesediti v snažni slovenščini.
In kar je povedal pred časom na neki zabavi za otroke, je bilo kar presenetljivo. Ko se je pogovor zamotal okrog šole, je med grizljanjem pizzette in srkanjem oranžade navrgel željo. Tako nekako: “Ne bom vpisal svojih hčerk v slovensko šolo samo zato, da bosta govorili slovensko. Od šole pričakujem nekaj več.”
Ona, Slovenka, se je nasmehnila. Možu očita, da hoče biti bolj papeški od papeža. Bolj slovenski od Slovencev. In že dovolj zamotan pogovor se je še dodatno zapletel. Mnenja o šoli, jeziku, identiteti in Trstu so se kopičila. Vsi so se sicer strinjali, da je treba negovati slovenski jezik. Toda iz tega se je potem razvilo preveč argumentov in protiargumentov. Na mizo je prišla torta in odgovorov je bilo še vedno bistveno manj kot vprašanj.
V Trstu, Gorici in še bolj v Benečiji je pač zapleteno. V slovenske šole se vpisuje vse več neslovenskih otrok. To je dobro, ker se rušijo miselne pregrade. To je slabo, ker pada raven pouka slovenskega jezika. Učitelji se neizbežno prilagajajo učencem s šibkejšim jezikovnim znanjem, kar je pogubno za otroke iz slovenskih družin. Njihovo usvajanje jezika se upočasni, besedni zaklad je osiromašen.
Kratkoročne rešitve ni. Se pa zdi, da bi na dolgi rok lahko bilo drugače. Primerno usposobljeni pedagogi bi z novimi prijemi izboljšali jezikovni pouk za vse otroke. Istočasno pa bi postopno izboljšanje statusa slovenščine v italijanski državi povečalo priložnosti za govorjenje v slovenščini. Za zdaj je pač tako, da v Italiji slovenščina ni v rabi ravno v vseh govornih položajih. Malo iz lenobe, malo zaradi okoliščin.
In če se zdi, da je na koncu predora vendarle luč, je tu še njegova želja, izrečena ob oranžadi in pizzettah. Če bodo slovenske šole v Italiji zmožne ponujati kakovosten jezikovni pouk, kaj potem? Se s tem vloga šole konča?
On bi si želel, da bi učitelji vcepili otrokom tudi “nekaj več”. Želi si, da otroci ne bi izdelali razredov le kot primerno pismeni mladeniči in mladenke, ampak da bi se na šoli naučili negovati pripadnost. Na slovenskih šolah v Italiji bi se na primer morali učiti, da so v Bazovici padli “naši junaki”, ne pa zgolj “neki ljudje”.
In smo pri vprašanju, ki v hipu napolni znanstveni zbornik: kaj mora nuditi šola? Mora nevtralno vzgajati ali mora učencu pomagati oblikovati stališča?
Tu se mnenja delijo. Eni so za vzgojo v narodnostnem duhu, drugi oklevajo, tretji zagovarjajo svobodo, da si vsak izbere lastno identiteto. In kar je zanimivo, ni nujno, da te delitve nastajajo po svetovnonazorskem ključu. V istih taborih razmišljajo drugače, različno misleči si sežejo v roko. In tudi narodnostni ključ ni odločujoč. Kot rečeno: on, narodnostni mešanec, hoče zavedni slovenski hčerki. Ona, Slovenka, se mu smeje.
In tu je še torta. Odrasli so jo postavili na mizo in vanjo zapičili nagajive sveče. Take, ki se ob pihanju ugasnejo in potem samodejno prižgejo v neizmerno veselje otrok. In prav taka je ta zagonetna tema o šolstvu. Kot sveča, ki ne dogori.
