Ni meja. So le ljudje.

Meja je zlo. Včasih nujno, včasih nepotrebno. Ko se pojavi, ustvari dve strani. Loči, kar je prej bilo skupaj. Pri nas se je meja tako premikala in spreminjala, da smo se ob njej često spotikali. Še danes ta prelomnica pušča modrice. V duši smo jih polni.

Schengen je odstranil zapornice, rampe, policijske utice in druge moteče elemente. A meja je ostala v glavah, kjer se je ukoreninila kot plevel.

Tudi zdaj, ko se iz Špetra v Kobarid, iz Gorice v Novo Gorico, z Opčin v Sežano ali iz Milj v Ankaran peljemo brez vmesnega mahanja z dokumenti, se ne moremo otresti občutka, da so se na nekajkilometrski površini ustvarili vzporedni svetovi. V enem živijo Slovenci, v drugem Italijani, v tretjem Hrvati, zraven pa so še besedni zvarki, nastali z mejami: Slovenci v Italiji, Italijani v Istri, Istrani v Italiji, Beneški Slovenci, zamejci, rojaki v sosednjih državah, ezuli ...

V tem živžavu zlahka nastanejo nesporazumi, ki rojevajo predsodke, preziranje ali celo sovraštvo. Pohod tovrstne ignorance težko zaustaviš. Lahko pa vsaj omiliš njegove škodljive učinke.

Kako? Vzameš pot pod noge in greš spoznavat. Ni treba daleč. Greš lahko v sosednji kafič ali v sosednjo vas. Lahko greš tudi v sosednjo državo, kar včasih terja manj časa kot vožnja do najbližje gostilne. Kamorkoli greš, boš sprva le prišlek. Nezaupljivo te bodo premerili od glave do pet. A potem je samo stvar olike: s pozdravom podereš nezaupanje, z nasmehom zbiješ zadrego. Beseda da besedo in že nekajminutni klepet lahko premaga stoletni predsodek.

Novinarji smo privilegirani, ker si obiske po soseščini lahko privoščimo pogosteje od drugih. Se pogovarjamo, sprašujemo, spoznavamo ... in za to smo večkrat celo plačani.

Že res, da od novinarjev pričakujejo, da bodo razkrivali nečednosti in spodnašali zlobne mogotce. A v našem prostoru lahko kot novinar služiš javnosti tudi z rušenjem nevednosti in predsodkov. Tudi to je plemenito poslanstvo novinarja.

V tem je bil Robert Škrlj mojster. Njegov 7. val je pljuskal čez meje in predsodke. Od Premanture do Rezije zanj ni bilo mej. Bili so samo ljudje, ki jih je treba spoznati. Robert je nad našim obzorjem preko vseh limesov razpel most sožitja v barvah miru. Ta Robertova mavrica je bila ganljivo lepa.