Teater, laži in pršut

Prizor, ki se spodobi za zanimiv večer: moderatorka, dva gosta in trideset stolov. Od tega polovica zasedenih. In kot se še spodobi za zanimiv večer, nekaj vprašanj je ostalo brez odgovora. Ključna poanta se je namreč pojavila na koncu, ko je iz sosednje sobe že zadišalo po narezku. Kozmična vprašanja in komičen zaključek. Kot po naslovu knjige Itala Calvina: Kozmokomične.

Gosta večera sta bila predsednika upravnih svetov dveh gledališč. Obe sta tržaški, eno je italijansko, drugo je slovensko. A ni bilo treba prevajati, saj oba predsednika govorita slovensko. To je pač današnji Trst; nekdaj zapostavljeni Slovenci so zdaj marsikje na vodilnih položajih.

A to še ne pomeni, da se slovenščini in slovenski kulturi v Trstu pišejo lep(š)i časi. To je bilo očitno prejšnji teden na večeru, ki ga je v Gregorčičevi dvorani priredil Slovenski klub. Predsednik upravnega sveta italijanskega gledališča Rossetti Miloš Budin je govoril o bogatem repertoarju svojega teatra in njegovih razvojnih možnostih. Breda Pahor, predsednica Slovenskega stalnega gledališča (SSG), pa je bila previdna. Ni potožila, da je gledalcev malo in denarja še manj, ni pa niti rekla, da se obeta vrnitev v zlate čase. Priznala je, da se slovenskega gledališča v Trstu držijo številni predsodki, ki ljudi odvračajo od slovenskega kulturnega doma. Zato ljudje zamahnejo z roko in rečejo, da so vse predstave slabe, četudi ne obiščejo niti ene. Širijo se govorice, da upravitelji odjedajo denar, čeprav od sedenja v upravnem svetu ni nihče obogatel.

No, in ko je prejšnji torek v dvoranici že zadišalo po zakuski, je nekdo iz občinstva vprašal, zakaj je tako. Zakaj tržaški Slovenci o svojem gledališču govorijo po krivem?

Vrata sosednje sobe so se odprla, nekateri so že vstali in se napotili proti pršutu, siru in steklenicam ... Gospa, ki je debato spremljala mirno in molče, se je namuznila in komično pripomnila: “Teh vprašanj ne bomo rešili tukaj. To so vprašanja za psihiatre.”

Karikirano, seveda, a z zrncem resnice. Nismo namreč daleč od patološkega primera, ko nekdo sodi, ne da bi videl in vedel. Je pa res, da so se nekateri kar potrudili, da bi iz SSG naredili priljubljeno tarčo zlobnih govoric. Recimo gospodje iz krovnih organizacij, ki so lastne želje postavili pred interes gledališča. Zato se je z leti javna podoba gledališča skvarila. In iz te godlje ni izhoda.

Kako spreobrniti protigledališko nastrojene Slovence v Italiji? To je tema za naslednji večer v napol prazni dvoranici. Izhodišče naj bo ugotovitev, da Rossettiju uspeva. Že res, tam v svoj repertoar vključujejo mnoge komercialne predstave, kar se za SSG ne spodobi. Toda prav prej omenjeni Italo Calvino bi bil dober navdih. Italijanski pripovednik se je pač dobro zavedal, da v Italiji ljubijo ležernost. Ni se pa izneveril dolžnosti intelektualca, da seže globoko v družbene rane in človeške trpkosti. Zato je v preprostem slogu pisal o velikih resnicah.

Kako bi to Calvinovo spretnost prenesli na slovensko gledališče v Italiji? Odgovor bi bilo treba najbrž poiskati pri mojstru kulturnega trženja. Stanje pač ni tako hudo, da bi se bilo treba posvetovati s psihiatri. Je pa že dovolj hudo, da ni treba spet klicati politikantov.