Tramvaj kriza

Tramvaj, ki vozi iz Trsta na Kras, je prikladna metafora za današnji čas. Dve leti je miroval, ker ni bilo denarja za razna vzdrževalna dela. Tržačani so ga zelo pogrešali.

Napovedi, da bo simbol tržaškega mestnega prometa spet vozil, so začele kapati sredi zime. Najprej previdno, nato že bolj odločno. In res, sredi julija je napočil veliki dan. Na začetni postaji na Trgu Oberdan se je zbralo nekaj stotin ljudi, ki so glasno zaploskali, ko se je tramvaj škripajoče pognal iz Trsta na Opčine. Veliko ljudi je tramvaju zaploskalo tudi na vmesni postaji na Kolonji, kjer proga po začetem strmem vzpenjanju postane položna. Še največ ljudi pa je tramvaj pričakalo na končni postaji na Opčinah.

Tržačani in Openci so se veselili, da je tramvaj spet med njimi. Mestna oblast si je oddahnila, ker je turistična ponudba postala bogatejša. Babice in dedki so si obetali, da bodo spet peljali vnuke na izlet. Radostili so se tudi vozači, ki se s Krasa dnevno spuščajo v mesto.

A po tej slovesni prvi vožnji tramvaj nekaj dni ni vozil. Treba je bilo počakati na še nekaj formalnih dovoljenj. In ko so na sveženj papirjev zabili še zadnje žige, je priljubljeno prevozno sredstvo le začelo z rednimi vožnjami.

A trajalo le nekaj ur. Tramvaj je obtičal zaradi vnovične okvare. In zdaj nihče ne ve, kdaj bo spet vse pripravljeno za še eno prvo vožnjo.

Podjetje za mestni potniški promet je krivdo za farso naprtilo mestnim oblastem, ki naj bi s tramvajem ravnale neučakano. S popravili naj bi preveč hiteli. A za te očitke se hitro najde protiargument: pred dveletnim mirovanjem je tramvaj vozil 110 let. Čemu se zdaj pojavljajo težave, ki jih prej ni bilo?

Dogajanje v Trstu lahko primerjamo s cirkusom, ki ga te dni uprizarjajo v Rimu. Med razpravo, ki traja že več tednov, se senatorji obmetavajo s težkimi besedami. Zapele so tudi pesti.

Premier Matteo Renzi si je zamislil, da bo spremenil politični sistem. Če sta doslej poslanska zbornica in senat imela enake pristojnosti, naj bi odslej večji del zakonodajne odgovornosti nosili poslanci. Senatorje pa ne bi več izbirali volilci, ampak po zapletenem delegatskem sistemu deželni sveti.

A to je le ena od mnogih sprememb, ki jih predlaga vlada. Premier hiti in stalno obljublja, da bo izvedel številne reforme, ki bodo težko institucionalno kolesje razbremenile balasta. Država naj bi postala mnogo bolj učinkovita. Renzijevi nasprotniki pa se bojijo, da tovrstni ukrepi nevarno šibijo temelje demokratične republike.

Ustavni pravnik Gustavo Zagrebelsky je v sredinem zapisu za dnevnik La Repubblica ocenil, da je v italijanski politiki nastal razkol. Na eni strani so Renzijevi pristaši, ki bi spremembe udejanjali hitro in brez pretiranih razprav. Iz drugega tabora pa se oglašajo skeptiki in prekaljeni politiki, ki bi reforme udejanjali postopoma in premišljeno.

Kdo ima prav? Tisti, ki bi tramvaj usposobili čimprej, ali tisti, ki bi opravili tisoč in en poskus?

Najbrž ne eni ne drugi. Neučakanost prvih je posledica kronične neodločenosti drugih. Zaradi dolgega zavlačevanja in stopicanja na mestu si mnogi želijo sprememb. Ta želja pa se večkrat izraža v obupani zahtevi: naredite karkoli, le da se nekaj premakne. In res se. A če že mali tramvaj obtiči na Kolonji, ni pričakovati, da se bo velika država sprintersko pognala iz težav.