Bežite, tecite, migranti gredo!

Mama, ata, vsi najdražji, ne bo me še domov. Me je namreč kar pošteno strah, ko slišim in berem, da so se Bistričani za las izognili apokalipsi tisočerih mož, ki naj bi jih naselili nekje ob meji in bi po 72 urah bivanja na slovenskih tleh popolnoma izgubili nadzor in zravnali rodno mi mesto s tlemi. Da bi ti ljudje, ki da bojda sploh niso migranti, begunci, prebežniki (ali, kaj vem, kakšne oznake so se jih v tem času še prilepile), pač pa neki “plačanci”, lahko, kot berem komentarje Bistričanov na družbenih omrežjih, začeli najmanj “mahati z noži in sekirami okoli”, če že ne kaj hujšega. Da bi “posilili naše hčere” in prevzeli “naše službe” in nas v pičlem dnevu ali dveh, kolikor jim pač znese ostati na slovenskih tleh, preden jo podurhajo v kakšno boljšo državo, popolnoma potujčili, če ne že kar zasužnjili ... Skratka - sami argumenti, ki smo se jih poslušali in so nas delili že pred letom, ko se je skozi državo prelil prvi val beguncev.