Naprej v preteklost

Najbrž jih ni veliko, ki ga niso videli, in še manj je tistih, ki niso vsaj slišali za znani film, v katerem sta glavna protagonista s pomočjo časovnega stroja potovala med preteklostjo in prihodnostjo. No, med preteklostjo in njuno sedanjostjo.

Pravzaprav ni šlo samo za en film, pač pa znanstveno-fantastično trilogijo, ki sta jo v osemdesetih letih minulega stoletja in tisočletja podpisala scenarist Bob Gale in režiser Robert Zemeckis. V mislih imam seveda tiste tri filme iz serije Back to the Future ali po naše nazaj v prihodnost. V njih sta Marty (Michael J. Fox) in Emmet “Doc” Brown (Christopher Loyd) v avtomobilu DeLorean, predelanim v časovni stroj, potovala v preteklost, jo tu in tam nekoliko popravila ter se nato vrnila v prihodnost oziroma njuno takratno sedanjost. V skladu z opravljenimi popravki preteklosti je bila seveda tudi sedanjost oziroma prihodnost ustrezno spremenjena. Na bolje, kakopak. Tako kot se za običajen ameriški film in veliko Ameriko spodobi.

V času starega divjega zahoda so Ameriko delali veliko klasični šerifi, potem sta to vlogo prevzela Supermen in Chuk “mau, ne me tepst” Noris, v času novejšega, a vedno bolj divjega zahoda pa Ameriko in svet rešujejo willisi, cruisi ter cela falanga različnih super junakov & junakinj.

No, tu je seveda še en in edini Trumpov Donald. Ni sicer super junak, je pa super lažnivec, ki bi rad naredil Ameriko spet veliko. Vsaj tako veliko, kot je bila nekoč. Ne vem sicer, kdaj naj bi bil ta nekoč. V kateri preteklosti je bila Amerika velika? Morda takrat, ko so migranti iz vseh mogočih držav stare celine “priševši” v novi svet pobili skoraj vse, kar je bilo živega. Ali pa takrat, ko so svoje bogastvo neusmiljeno kopičili na hrbtih temnopoltih sužnjev, ljudi, ki so jih plačanci lovili po Afriki in vozili čez veliko lužo. Morda pa je bila velika takrat, ko je dvajset let metala bombe, bojne strupe in zažigalna sredstva na Vietnam, Laos in Kambodžo. Kdo bi vedel. Na kandidatni listi časovnih oken, ko naj bi bila Amerika velika, je teh kar nekaj.

A od začetka drugega mandata Trumpovega Donalda je bolj ali manj jasno, da naj bi bila Amerika velika takrat, ko bo lahko na tem svetu spet počela, kar koli si bo v svojih blodnjah zamislil najbolj lažnivi slovenski zet. Od preimenovanj zalivov in jezer ter priključitve tega ali onega otoka, prekopa ali ožine, do napadov na suverene države in onemogočanja mednarodnih inštitucij ter dogovorov in sankcioniranja posameznikov, ki si drznejo preganjati tega ali onega prijatelja ali znanca, tudi če je ta evidentni vojni zločinec, in končno do zanikovanja podnebnih sprememb ter onemogočanja znanstvenih raziskav in ukrepov na področju javnega zdravstva, varstva okolja, ohranjanja narave in še česa.

In glede na videno bi človek rekel, da Donaldova Amerika kar hitro raste, ceno in posledice pa seveda plačuje ves preostali svet. Vključno z našo deželo na prometno zastali strani Alp, kjer se desnosučna kapitalofilna kombrikola od nastopa Janezove resnično demokratske novoslovenske ljudskofikusne koalicije trudi Donaldov način dela, nekakšen donaldorbanoidni modus operandi vnesti v slovenski vsakdan.

Ne govorijo sicer o tem, da naj bi naredili Slovenijo spet veliko, jo pa evidentno peljejo naprej v preteklost in jo ponovno postavljajo na napačno, zatohlo stran zgodovine. Tako kot njega dni razni rupniki in rožmani tudi tokratni kolaboranti brez zadržkov prisegajo zvestobo vojnemu zločincu in njegovim ministrom. Tista tiha diplomacija, o kateri razpreda Kajzerjev Tone, minister za zunanje zadeve, zakrivanje oči, mašenje ušes in šepetanje, gre najbrž nekako takole: “Seveda Bibi, prav imaš, ti kar nadaljuj v Gazi, na Zahodnem bregu in jasno tudi v Libanonu, Siriji in Iranu, kar korajžno! Če rabiš podporo v Bruslju, pa kar pokliči! No, ali pa se pogovorimo septembra, ob odprtju veleposlaništva.”

Ja, kot zabučano pred dvema tednoma, računi prihajajo. Slovenski veto na skupno izjavo EU o obsodbi nezakonitih gradenj na Zahodnem bregu je bil zgolj drugi obrok Janezovega posla z genocidnim Bibijem in njegovo črnokockasto kliko. Sicer se pa vroče poletje tu na severni obali morja Adrijanskega počasi umika. Prvi šolski dan je že pošteno mimo, si ga pa bomo vsekakor zapomnili tudi po tem, da so prvošolci dobili v roke ustavo, v kateri se bodo lahko prepričali, da se dežela na zastali strani Alp sicer zavzema za človekove pravice, a zaprmej zgolj takrat, ko so ti “človeki” naše gore listi. Da bi se zavzemali za pravice pobitih, ranjenih in razseljenih Palestink & Palestincev pa Janez, Tone in ostali modeli resnično demokratske novoslovenske ljudskofikusne koalicije ne vidijo potrebe. Pač pa je precej bolj razveseljivo od omenjenega briljantnega prvoseptembrskega ustavnega darila to, da se je s koncem avgusta nekoliko omililo turistično obleganje naših obalnih mest. Pa še eno “turistično” razmišljanje vzbuja nekaj malega upanja v znosnejšo prihodnost. Na turizmu namenjenem panelu v okviru Blejskega strateškega foruma smo slišali, da turistično uspešni že dolgo ne iščejo odgovora na vprašanje, kako povečati turistični obisk, pač pa kako upravljati turistične tokove in z njimi ustvarjati večjo vrednost za lokalne skupnosti in - pozor - ob hkratnem ohranjanju naravnega okolja, pristnosti krajev in kakovosti življenja prebivalcev.

In ko smo že pri turističnih tokovih. Tudi tu gremo naprej v preteklost. Naši vrli DARSovci namreč še kar vztrajajo in vodijo turistični promet proti Hrvaški okrog riti v žep. Rit je slovenska obala, žep pa Lucija. V Luciji bi se naj namreč končalo nadaljevanje hitre ceste, projektirane pred četrt stoletja. Ceste, ki bo zaradi potrebe tranzita turizma proti Hrvaški zasedla, pozidala & prevrtala Strunjansko dolino in ves ostali prostor med Jagodjem in Lucijo. Altroke ohranjanje naravnega okolja in pristnosti krajev! No, zanimivo bi bilo tudi videti, kako si državni cestarji predstavljajo nadaljevanje te hitre ceste od Lucije do mejnega prehoda. Jo bodo potegnili kar čez krajinski park in letališče, ali morda čez kmetijske površine Sečoveljske doline? •