Žaba skoči

Da so spremembe najbrž edina stalnica v življenju, je bolj kot ne jasno, tako kot je jasno tudi, da si posebej radikalnih sprememb običajno ne želimo. Cona udobja je preprosto preveč vabljiva, da bi jo kar tako zapuščali.

Je pa seveda tudi res, da manjše in vsakodnevne spremembe z lahkoto prelisičijo naše zaznave, in preden se dobro

zavemo, je svet okoli nas popolnoma drugačen. Najbrž smo že vsi slišali tisto znano prispodobo o tem, da če žabo vržemo v lonec z vrelo vodo, bo takoj skočila iz lonca, saj bo dobesedno na lastni koži občutila nevarno spremembo, če pa jo damo v lonec s hladno vodo in to vodo neopazno počasi in zlagoma segrevamo, teh sprememb ne bo dovolj hitro zaznala in bo zato prej ko slej skuhana bridko smrt storila.

No, ta prispodoba, čeprav pogosto uporabljena, bi verjetno bolj sodila v rubriko miti in legende kot pa v zveščič življenjskih napotkov. Namreč, če bi žabo vrgli v vrelo vodo, bi seveda takoj poginila, altroke skočila iz lonca, tista druga bi se pa tudi prej ko slej odpravila drugam in ne bi niti slučajno čakala, da voda zavre. No, mitskosti in legendarnosti navkljub je omenjena žabja prispodoba vsekakor dobrodošla, saj se tudi ljudje velikokrat zavemo spremembe šele takrat, ko je prepozno. Pa še takrat to spoznanje velikokrat potiskamo v stran, se prepričujemo, da se nam le zdi, da se pravzaprav dogaja drugim in vse skupaj brez slabe vesti pometamo pod preprogo. Tako je tudi pri obravnavanju podnebnih sprememb, kjer nas ne vse pogostejši in vse daljši vročinski valovi, ne vse obsežnejše suše, ne vse hujše poplave in tudi vse ostale podnebne tegobe ne prepričajo, da je skrajni čas za spremembo smeri in načinov naših ravnanj.

Industrija fosilnih goriv pospravlja v žep rekordne dobičke in napoveduje povečanja proizvodnih zmogljivosti, vsi ostali pa se veselo prevažamo, se plastificiramo, hladimo svoje grajeno okolje tako zelo, da bi morali marsikje ob nakupovalnih vozičkih ali pijači nuditi tudi bundo ali plašč. Pravzaprav je prav hlajenje prostorov s klimatskimi napravami po svoje zelo povedno. Bolj kot se planet segreva, bolj potrebujemo klimatske naprave in bolj kot potrebujemo klimatske naprave, bolj se planet segreva. In najhitreje se segreva naša stara celina.

Ja, ko je pretoplo, žaba lahko skoči iz lonca, mi te možnosti, da bi skočili na drugi planet, nimamo, tudi Muskov Elon - Drejček ne, čeprav se “pali” z Marsom in s svojimi raketoplani. Skočiti na drugi planet ne moremo, lahko bi pa naredili marsikaj za to, da bi se segrevanje našega planeta upočasnilo. O tem sicer veliko govorimo, a veliko manj naredimo. Številke so neusmiljene. Zgolj za ilustracijo: pred dobrima dvema letoma je bila količina ogljikovega dioksida v atmosferi tam okrog 425 ppm, letos presegamo 430 ppm. Razlika se na prvo žogo, tudi tako čipirano, kakršne trenutno brcajo tam čez lužo, morda ne zdi pretirano velika, je pa trend kristalno jasen in ta še kar kaže naravnost navzgor. Poleg tega se velja spomniti, da naj bi bila po podatkih Mednarodnega panela za klimatske spremembe (IPCC) varna količina ceodvaja tam nekje pri 350 ppm. Da ne bomo rekli, da nismo vedeli.

Podnebje se spreminja hitreje, kot bi si želeli, in nikakor ne neopazno, a vseeno ne skočimo. Še zdaleč ne. Imamo hujše probleme. Donalde in Janeze tega sveta na primer mučijo komunisti, vse benjamine na planetu muči od tega ali onega boga dana pravica do neke tuje zemlje, grimse in ostale oboževalce kljukaste butare s sekirico mučita prebujenje in kulturni marksizem, cukerberge in muske pa predvsem omejevanje svobode razpolaganja in zlorabe osebnih podatkov fejsbukarjev, tiktokarjev in kar je še tega. In še bi se kaj našlo.

Altroke podnebne spremembe, upadanje biotske pestrosti, neenakost, revščina, lakota, sovražni govor, laži, genocid. Tudi tu, razen redkih častnih izjem, nismo skočili in ne skačemo. In tako smo se kar naenkrat zbudili v svetu, kjer je popolnoma normalno in vsakdanje, da si raznorazni modeli izmišljujejo stvari, lažejo od jutra do večera, preventivno pošiljajo rakete zdaj sem, zdaj tja, in pobijajo vse po vrsti, vključno z otroki. In še kar ne skačemo.

Ne le, da ne skačemo, eni so čisto pri tleh, torej so pritlehni, in lezejo. Tja v zadnjo plat. Donaldovo, seveda. Da je šef severnoatlantske trgovinske zveze tam, smo vedeli, da je predsednik žogobrca s tisto znano fifino nagrado za mir tudi na poti tja, smo tudi vedeli. No, je pa minule dni še Gianni Infanti(l)no naredil odločen korak (si fa per dire) in zlezel dediju Donaldu prav tako globoko kot omenjeni šef severnoatlantske trgovinske zveze. Na izrecno Donaldovo željo je namreč preklical rdeči karton, ki ga je dobil ameriški nogometaš na tekmi z Bosno in Hercegovino. Tako gre to. Če ne priznavaš mednarodnih sodišč, dogovorov in konvencij, zakaj pri Zevsu bi se držal pravil pri nekem nogometu, ki zapovrh niti ni ameriški.

Ja, in namesto da bi temu lažnivemu kljukcu & prepotentnežu, ki sliši na ime Donald, pokazali rdeči karton kjerkoli se pojavi, se mu vsi klanjajo in ne da bi trenili z očesom poslušajo in ploskajo njegovim izmišljotinam & lažem ter pristajajo na njegova izsiljevanja. In tako kot velja za prej omenjene podnebne spremembe, velja tudi za zatiskanje oči pred uveljavljanjem zakona močnejšega in normalizacijo laži, podtikanj, žaljenja in kar je še podobnih rabot.

Posledice so in bodo pogubne in vseobsegajoče, saj ceno tovrstnega ravnanja plačujemo malodane vsi na tem planetu. In če smo že pri vseh na našem edinem planetu: jutri obeležujemo svetovni dan prebivalstva. Število se menda trenutno vrti tam okrog osmih milijard in tristo milijonov. Precej. Če bi skočili, nas je več kot dovolj. In spomnimo se, žaba skoči! •