Lepe pizdrave iz Zadnjice!

Zadnjič je tata v glasbeni šoli malo popenil. Ne preveč, ravno prav. Bilo je sredi učne ure, ko so se sunkoma odprla vrata in je noter skočil mladi učitelj iz sosednjega kabineta. S pogledom je ošvrknil tam ob strani sedečega tato, ki je tiho spremljal otrokovo učno uro. Ošvrknil ga je in brez besed švignil h kolegici za klavirjem. “Poglej, to moraš videti!” je vzkliknil in ji pokazal fotko na zaslončku svojega telefona. “A prepoznaš tole stavbo?! Je ne prepoznaš, a ne? Jasno, da je ne prepoznaš, ko pa so jo spremenili, vidiš ... Čakaj, ti pokažem še drugo fotko, se še boljše vidi ...” In že je s kazalcem drsal po zaslončku, vneto švigal skozi galerijo posnetkov, medtem ko je deček za klavirjem tiho (“pridno”) čakal na nadaljevanje učne ure, učiteljica na nadaljevanje ogleda fotografij, tata pa je vse bolj kuhal tam ob strani in premleval različne možnosti: če ostane tiho in pusti vse, kakor je, mu bo potem spet žal, da ni kaj rekel. Če vzkipi in nahruli neotesanca, mu bo morda žal, ker se bo izkazalo, da je bil tale vskok s telefonom nujen, saj se je v tisti neprepoznavni stavbi nekaj zgodilo, zato je treba čimprej ukrepati. Tata se bo spet izkazal za totalno teslo in pokazalo se bo, da prišlek s telefonom sploh ni neotesan, pa četudi je v učilnico butnil brez ene same besedice pojasnila ali opravičila. Ko je v sekundi in nekaj desetinkah tata vse to premislil in premlel, se je kot naši najuspešnejši politiki odločil za srednjo pot. “Oprostite,” se je odhrkal, “a je tole s telefonom in fotografijami zdaj nujno?” Mladi kolega se je zdrznil, odkimal, nekaj zamrmral, aja, motim, hja, ne, ni nujno, evo, že grem. In s telefonom vred je že smuknil skozi vrata, hitro navrgel še “se opravičujem” in izginil, učiteljica pa se urno vrnila k učencu in učni uri. Pozneje je bilo na to temo izrečenih še nekaj besed, vse se je pojasnilo in pomirilo, a grenak okus je vendarle ostal, v ustih vseh vpletenih.