Preveč je premajhnih grobov
Vam povem, kdaj mi najbolj zakuha v glavi in obrne želodec: kadar slišim, da bi hudo bolnega otroka lahko rešili, če bi na voljo imeli dovolj denarja. Lahko se potrudim razumeti, da nekateri zbolijo in jim ni pomoči, ne morem pa ne razumeti ne sprejeti, da bi mnoge lahko rešili, če bi jih hitro prepeljali k pravemu zdravniku v pravo bolnišnico. Vendar tega ne storimo ali pa nam uspe prepozno - ko pač zberemo dovolj zamaškov.
Da ni denarja?! O, je, je, samo ne tam, kjer bi moral biti. V medijih se vsak dan nakopiči vsaj trinajst štorij o zapravljenih investicijah, propadlih pregrešno dragih projektih in podobnem. In v kaj vse vlaga naša država, ne da bi sploh vedela zakaj, pač, ker nam tako narekujejo Evropa, Nato, kdorkoli! In na drugi strani te sramotne medalje zbiramo zamaške, da bi rešili golo življenje soljudi - tudi, žal, otrok. Sram me je, da živim tu, kjer otroci umirajo, ker smo odrasli preneumni in preleni, da bi kaj spremenili.
Sram me je, da živim tu, kjer otroci umirajo, ker smo odrasli preneumni in preleni, da bi kaj spremenili.
Vem, vem, še huje, veliko huje se jim piše v manj razvitem, tretjem, četrtem, petem svetu, kjer pa je pogosto na delu podoben problem, samo na svetovni makroravni. Ki vse bolj prodira tudi v naše loge, z “migracijami” in dolgimi vrstami premraženih, lačnih - tudi, žal, otrok. Vendar ti kajpada ne ganejo naših vaških straž. Odkod nekaterim korajža - beri: neumnost -, da celo v tako drobcenih bitjih vidijo grožnjo?! Seveda, mali bodo zrasli, drži, ampak za zdaj so še zmeraj - otroci.
Se jih moramo bati? Ne, bati se moramo vsega, kar preti in grozi njim. Ne vem, česa je vas, ampak mene je od vsega na tem svetu daleč najbolj strah, da bi - seveda nehote, pa vseeno - ranil otroka. Morda celo usodno. Nočna mora, ki me najbolj prepoti, gre takole: vozim avto, bližam se prehodu za pešce, po katerem stopa šolarček, pritisnem na zavoro, vendar se avto ne odzove. Še kar drvi proti zebri in šolarčku in njegovi torbici, pa naj še tako pritiskam in s stopalom že prebijem dno avtomobila ... Zakaj še vas morim s tem? Ker sem zadnjič med sprehodom po naši vasi moral ženo hitro potisniti čisto ob rob ceste, kajti po sredi vozišča je proti nama privijugal podivjan jugo in med hišami švignil najmanj sto na uro. Kreten je svojo kripo po klancu navzdol pognal brez večjih težav, a je zlepa ne bi ustavil, pa če bi se pred njim pojavil dvajsettonski tovornjak ali dveletni otrok. Verjamem v pravno državo in se trudim spoštovati zakone, gospod sodnik, vendar vam povem, da ne vem, kaj bi napravil s kretenom, če bi mi prišel v roke. Še najraje bi ga posedel za mizo, mu natočil kozarec malinovca - to je najmočnejša pijača, ki so jo taki tiči še sposobni dostojno nositi - in mu poskusil pojasniti: poglej, če bi s tako hitrostjo priletel v tovornjak, bi jo odnesel še poceni, saj bi te najbrž v hipu poneslo na oni svet, medtem ko boš z neznosno težkim bremenom moral živeti, če zbiješ kaj drobnejšega ...
Hudo, ki ga je na svetu več kot dobrega, Svetlana Makarovič imenuje z eno samo besedo: srebrenica, z malo začetnico. Jaz več hudega slišim v drugi, deloma prekrivni s Svetlanino srebrenico: grobek.
Ta strašna besedica se mi v misli pogosto prikrade tam gori, visoko nad istrsko vasjo, na goličavi, kjer sredi božjega miru molči pokopališče, najlepše, kar jih poznam. Na sredi stoji bela cerkvica, ki jo je vlaga že precej posivila, okrog rastejo sloke ciprese, ki jim veter mrši krošnje, in tik za kovinskimi vratci se vzdolž potke in zidka mimo prišleka najprej zvrstijo majhni grobovi. Na enem nagrobniku piše, da je tam pokopani živel komaj tri dni, na drugem, da je mali dočakal devet let, na tretjem je čas že tako zlizal kamen, da ni več razbrati, kdaj se je začela in kdaj končala prekratka pot ... Medtem ko naša mularija poskakuje tam onkraj, se lovi naokrog in vrešči, minuto postojim med njimi, ki sta jim veselje in vršič prezgodaj zamrla v grlu. Nekaj časa gledam, potem sklonim glavo. Preveč je premajhnih grobov. En sam je preveč.
