MAJHEN PLAŠČ

Včasih se zgodi. Odpreš omaro, nekje zadaj, v najbolj oddaljenem kotu prsti zatipajo flanelasto srajco, ki je tam že res dolgo. Pred očmi se pojavi potka, ki pelje skozi park. Slišati je hihitanje. V smeh treh deklet se prikrade slutnja zadrege. Nekoliko boječe in negotovo pogledujejo okoli sebe - kot da ne vedo prav dobro, ali gredo v pravo smer. Nobena ni čisto zares prepričana, da je oblečena tako, kot se za tako priložnost spodobi. Koraki v visokih supergah pesek silijo v škripanje, široke flanelaste srajce in preveliki puloverji, ki jih vsake toliko lahno ošvrkne marčevski veter, kakor kakšen nasedel oblak čepijo nad ozkimi, zavihanimi in umetelno raztrganimi kavbojkami. Srednjo šolo, v katero so se prišle takrat vpisat, so našle. Platnice zvezkov so - tako kot večina njihovih sošolcev - popisale z imeni bendov, uporniškimi slogani, z obkroženimi A-ji in podobnimi rečmi. Ob jutrih so lovile minute, da so ujele vlak, ki je množice ljudi iz vseh mogočih krajev pripeljal do mesta na meji in naprej v lepše življenje. Njih pa do šole.